Besede v lisicah

Bernard Nežmah

1. 7. 2022  |  Mladina 26  |  Pamflet

Besedovanja o vlogi nacionalke izpostavljajo njen izjemni položaj med množičnimi mediji, kjer da velja za poslednjo vez s civilno družbo, saj za razliko od drugih posebej skrbi za obveščenost javnosti. Ena izmed dominantnih slik prikazuje RTV SLO kot apriorni piedestal slovenskega novinarstva.

V minulem tednu je Planet SIOL objavil posnetek akcije ljubljanskih redarjev, ko je trojica v lisice vklenila meščana na križišču Sternenove in Pavšičeve ulice. Ko se je čez dan ali dva dogodka dotaknila še POP TV s kritično poanto o prekomerni uporabi sile, je tudi uredništvo nacionalkinega Dnevnika sklenilo, da je to dogodek in ga na kratko predstavilo javnosti. Še kar hitro, časnik Dnevnik je rabil dan več, medtem ko njegov tekmec Delo v prvih štirih dneh sploh ni zaznal spopada redarjev z državljanom.

In kaj se je zgodilo?

Mestni redar je s pajkom sankcioniral napačno parkirani avtomobil, ko se je mimo pripeljal 64-letni kolesar, se ustavil in izrekel pomislek meščana, zakaj ukrepa le proti enemu, ko pa je cela ulica enako zaparkirana. Mobilni posnetek tam bivajočega je pokazal, kako je hotel v nekem trenutku kolesar odpeljati naprej, korpulentni kot cent težki redar pa je šel nadenj, ga pahnil s kolesa in akterja sta se potem ruvala po tleh. Nekaj dni kasneje se je oglasil župan Zoran Janković in povedal, da brani svojega redarja, ki bi ga veljalo nagraditi, saj je odreagiral na žaljivke kolesarja, ga poskušal legitimirati in uvesti postopek zoper njega, a ker se mu je upiral, je na pomoč poklical druge redarje.

Posnetek je neverjeten, sploh odkar je zavladala ekipa Svobode. Njeni ministri so amnestirali množične protestnike proti vladi Janeza Janše, ki so bili kaznovani. A tudi še pred prihodom Svobode so nam kamere kazale povsem drugačne oblike reakcij policistov do množic demonstrantov. Ti so kršili javni red in mir, zasedli ceste, zaradi česar je bil onemogočen promet, a policisti niso protestnikov obravnavali enega za drugim. Še več, gledali smo prizore, ko protestnica z vodno pištolo nagajivo šprica specialca v obraz, drugi jih žalijo ter pozivajo, naj prestopijo na njihovo stran in prenehajo poslušati ukaze policijskega ministra, možje postave pa nepremično stojijo z ledenimi obrazi. Ko so nekoč razvnetega vodjo Jašo Jenulla specialci pograbili in odnesli proti marici, ga tudi niso vklenili.

Čas protestov je prinesel standard kultiviranega policista, ki prenaša žalitve

in besedne provokacije, in ki zelo zadržano uporablja fizično silo. Še več, ko je policijski poseg zoper skupino, ki je brala ustavo na tisti hip prepovedanem kraju Trga republike, prišel pred sodišče, je slednje razsodilo, da je bil ukrep predimenzioniran glede na minorno obliko državljanske rezistence.

In kaj je počel naš kolesar sredi Ljubljane? Namesto da bi kot ignorant peljal mimo, se je ustavil pri redarju in mu kot aktivni državljan izrazil svoje nestrinjanje nad selektivnim kaznovanjem. In zdaj čudo - redar v nekem hipu sklene, da ga ne bo več poslušal, ampak ga bo obravnaval kot delikventa. Zanj je zdaj meščanovo izražanje mnenja kaljenje javnega reda in miru ter sklene začeti postopek zoper kršitelja. Kolesar je bil seveda začuden nad smerjo, v katero je zašel prepričevalni dialog in pokliče na policijo sprašujoč, če ga sme redar legitimirati. Nato pa sede na kolo, da se odpelje. A tedaj skoči za cent težka gmota redarja nanj in ga podre na tla. Kdor se vozi s kolesom, je občutil, da zna biti nedolžni padec boleč, kaj šele, da se požene nekdo nate in te s kolesom podere na tla. Naslednji posnetek potem prikazuje akcijo treh redarjev, ki na tleh ležečega kolesarja vklepajo v lisice.

In zdaj še večje čudo: da svojega gardista brani župan, je jasno. Toda molčijo tudi akterji dveletnih kolesarskih protestov, od nikoder glasu pravnikov, ki običajno branijo človekove pravice posameznih protestnikov v konfliktih s policijo!????? Ni slišati niti policijske ministrice Tatjane Bobnarjeve, da je zgrožena nad samovoljo redarjev.

Redar lahko ugovor mimoidočega meščana označi za kalitev javnega reda in miru, ga torej s tem na mah spremeni v delikventa, ga lahko sklati s kolesa in vklene kot najhujšega prestopnika. Zgolj zato, ker mu je ta z nekaj besedami oporekal redarski postopek zoper neznanega šoferja.

V Janševi Ljubljani so množice lahko blokirale promet preostalim meščanom, policistom risale po opremi, jih besedno zbadale, vanje metale papirčke, pozivale, naj ne opravljajo svojega dela, policisti pa so se kalili v dostojanstvenem prenašanju nejevolje množic. To je postal standard dela represivnih organov.

Ko je kolesar sredi Šiške postal objekt redarske represalije, pa v družbi molk, kot da se to jutri ne bo zgodilo komurkoli, ki se bo nejevoljen obrnil do Jankovićevih redarjev. Strahovlada, ki preti s kaznijo in vklenitvijo zaradi svobode govora.