Mere svobode

Bernard Nežmah

8. 7. 2022  |  Mladina 27  |  Pamflet

Aktualna vlada je izjemno učinkovita pri odstavitvah članov nadzornih in drugih svetov vsemogočih institucij. Zadnjič so zamenjali vrhovne odbornike v ducatu slovenskih bolnišnic, praktično vsepovsod. In razlog? Minister Danijel Bešič Loredan je izpostavil, da so vse poslovale z izgubo. Če so povsod v rdečih številkah, potem to ni problem posameznih bolnišničnih vrhov, ampak preprosto dejstvo, da je zdravljenje državljanov stalo več, kot je znesel njihov budžet. V čem je torej njihova napaka? Da bi morali zavračati obolele, ker je država predvidela, da bo prebivalstvo bolj zdravo??? No, o tem ni bilo dialoga, pač pa so v naslednjem tednu zamenjali še nadzornike na Onkološkem inštitutu. Jasno, posloval je z izgubo? Nak, ta je beležil pozitivne rezultate. Na svoje načelo odstavitve zaradi minusov so v nekaj dnevih pozabili.

Se je pa premier lotil obračuna z revščino in tako sklenil, da pomaga državljanom z vednostjo. Redno bodo predstavljali cene 15 produktov po trgovinah in slehernik bo odtlej lahko kupoval pri najcenejših trgovcih. A ker tega spiska ne bo ažurirala vlada, so najavili javni razpis, na katerem bodo izbrali najboljšega ponudnika. Predsednik vlade Robert Golob bo ljudem pomagal prebroditi revščino tako, da denarnih sredstev ne bo namenil najrevnejšim, ampak informacijskemu podjetju za obdelavo podatkov!???? Ker ljudstvo njegovih načinov reševanja problemov pred zmago na volitvah ni poznalo, si velja ogledati še eno njegovo reakcijo. Zaradi omejitev uvoza energentov iz Rusije se evropski vrh ukvarja s problemom, da bo nujno varčevanje z energijo, da se pozimi obeta nižanje temperatur v zaprtih prostorih, poleti pa zmanjšano delovanje klimatskih sistemov hlajenja. V intervjuju za Delo sta se tako novinarja začudila, kako neverjetno hladno je v premierovem uradu, z jasnim podtonom, da prvi mož vlade pač ni zgled državljanom. In reakcija vladnega predsednika? Odvrnil je, da bi se morali ukrepi varčevanja vpeljati vsepovsod, ne le v javni upravi, in da priporočilo že pripravlja. Ko bo sprejeto, se ga bo držal tudi on.

Kot da mož še ni pogruntal, da je predsednik vlade, da je kot primus zgled za ravnanje drugim državljanom. Pa tako neboleče bi bilo, ko bi dal pri sebi priviti grešno potratne hladilne naprave. A zanj pretežka odpoved ugodja.

So pa Golobovi veliko bolj dejavni pri menjavi vrha nacionalne televizije. Če pri varčevanju z energijo še niso začeli s smernicami, imajo že spisan zakon o RTV SLO, ki pa ne gre v redno proceduro, ampak po izrednem postopku, kot da bi imeli opravka z naravnimi nesrečami. Tako poslušamo njihove tirade, kako bo največji medijski mastodont vsak hip izdihnil, slišijo se celo podatki, da ima kisika samo še za dva, tri mesece. Nemogoče je pretehtati takšne trditve, bojim se, da še fiziki na Jožefu Štefanu ne bi znali izračunati, kdaj bodo pošle poslednje molekule kisika.

Kot gledalec sem kdaj prav prijetno presenečen nad prispevki nacionalke. Zadnjič je v Dnevniku poročala o dogodku iz Cukrarne, na katerem je župan Zoran Janković predstavil idejo mestne sežigalnice smeti.

Takorekoč genialnost: na mah se znebiš gore odpadkov, ki jih s kurjenjem spremeniš v vir poceni ogrevanja za meščane, reč pa je čudo, saj ne onesnažuje zraka. Kot živi dokaz je prišel dunajski župan, direktor podjetja Wien Energie pa se je med nastopom kar cedil od smehljajev, kako da je to okoljsko-energetsko dober projekt. A televizijci se tokrat niso ustavili pri hvalospevu, marveč so postregli tudi z izjavami predstavnikov okoljskih organizacij, ki so vsi po vrsti izrekali nasprotovanje takšni psevdoekologiji. V konfrontaciji med dvema akterjema se niso postavili na stran enega, temveč so poskušali zajeti pahljačo predlogov in pomislekov. Tu pa smo pogrešali strokovnega direktorja NIJZ Ivana Eržena. Ob pojavi kovida pred dvema letoma je deloval zadržano, brez panike, zdaj, ko je mortaliteta pandemije drastično manjša, pa nam mediji sporočajo o velikih pripravah in načrtih, če se kovid povrne v fatalni obliki. Toda NIJZ je vendar kompetentni arbiter, ki bi znal presojati vpliv sežigalnic na zdravje ljudi, a ta tema očitno ne zadeva javnega zdravja.

Oddaja, ki jo je veljalo pogledati, je bil vsekakor Tednik, ki je bil v času stavke v bunkerju. Vsebina je zadevala stavko in aktualne konflikte na nacionalki. A vsi prispevki in vsi govorci so govorili isti jezik, kako vladajoča ekipa uničuje javni medij. Konflikt med dvema stranema je bil predstavljen izključno iz ene same strani. No, omenili so nam, da direktor ni hotel dati izjave in s tem so zadovoljno pokrili princip uravnoteženosti. Reč je spominjala na agitko, ki se je v enem trenutku spremenila celo v absurd. Nekdanji voditelj Tednika je namreč pripovedoval, da celo v osemdesetih pod komunističnim režimom ni bilo takšnega političnega pritiska na ta medij. Nekdo je celo povedal, da se je nacionalka 60 let uspešno otepala vpliva politike, zdaj pa … Vseeno se pregrešimo in poglejmo dejstva. Ena od poant Tednika je bila, da se je danes dobesedno zgodila partijska celica, da je SDS s skupino vodstvenih akterjev zavzela celo hišo.

Za detajlno analizo tem, ki se jih je loteval Tednik v osemdesetih, bi rabili arhiv nacionalke, ki pa ga praktično ni. Odgovor bo posreden: zakaj je bila Mladina sanjsko brana v tistem času? Ker nevralgičnih tem ne Tednik ne televizijska hiša v celoti nista predstavljali. Tako nismo izvedeli nič o škandaloznih zaplembah časopisov, kdor se je hotel informirati, kaj se dogaja na velikih protestih na Roški ob zloglasnem sojenju četverici 1988, ni poslušal in gledal oddaj osrednje televizije, ampak je poslušal Radio Študent. V času, ko partijske celice niso držale v rokah nacionalke, njeni uredniki niso polnili programa s kritikami na račun samopašnosti starega režima, niso natančno poročali o velikih demonstracijah, ko se je po desetletjih iz emigracije vrnil Jože Pučnik, z njim niso posneli intervjuja. Danes, ko naj bi nacionalki vladala partijska celica SDS, pa lahko Tednik in druge oddaje mirno objavljajo najostrejše filipike zoper svoje vodstvo.

Zelo preprosto: kadar novinarji v mediju prosto oponirajo svojim direktorjem in odgovornim urednikom, je to dokaz svobode v medijski hiši. Ste kdaj opazili kaj podobnega na POP TV ali v velikih treh dnevnikih?