Drsenje v preteklost

Janko Lorenci

8. 7. 2022  |  Mladina 27  |  Kolumna

Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj je v zadnjem vročinskem valu izrekla nekaj ostrih svaril: adijo, naši smrekovi gozdovi, adijo, njihov živalski svet, vsa Slovenija bo postopoma taka kot Kras. Podnebje bo živčno trzalo, enkrat bo voda iz ozračja kar padla na tla, drugič cele tedne ne bo deževalo.

Proti posledicam podnebnih sprememb se da na hitro storiti le malo ali nič. Mogoče pa jih je blažiti, na primer z zadrževalniki vode. Toda Slovenija še takih preprostih del ne zmore, raje obsedeno gradi krožišča. Napaka je v glavah, zlasti političnih, pravi klimatologinja. Okoljski ministri so samo za okras. Tudi zdajšnji?

A bistveno boljše ni niti po svetu. V zmernih podnebnih pasovih še nekako gre, toda tudi tu nekdanja podnebna normalnost izginja. Pač zato, ker izpusti toplogrednih plinov še naraščajo, ozračje se še segreva in postaja brutalno; povsod divjajo velikanski gozdni požari, oceani se kisajo, segrevajo in dvigajo, na Antarktiki se lomijo ledene gore, velike kot majhne države, lomijo se marmolade.

Razviti Zahod pa cvetliči, kuje krasne zelene načrte, a vse počne v premajhnem obsegu in prepozno. Pandemija je obljubljani zeleni preboj ustavila, z ukrajinsko vojno pa ekološko celo nazadujemo. Putin se je z zločinsko agresijo povsem zakalkuliral: Nato je zdaj še močnejši in Rusija je, če ne štejemo jedrske oborožitve, zgubila status vojaške supersile. Toda Zahod je vojno deloma sopovzročil, zdaj pa spodbuja njeno nadaljevanje. Mir ima le na jeziku.

Vojne strahovito uničujejo tudi okolje. Z orožjem neposredno, z ekonomskimi in socialnimi posledicami posredno, najbolj pa s čustveno-miselnimi poškodbami, ki iz glav izrinejo prave prioritete. In vrhovna prioriteta našega časa je okolje.

Zahod svetu še daje osnovni ton. Toda če zavestno dopušča nadaljevanje vojne in pustošenja, ki ga povzroča, je tudi z njim nekaj globoko narobe. Amerika se notranje razkraja in tudi zato postaja navzven nevarnejša. Vendar ima od vojne vsaj nekaj dozdevne koristi. Evropi vojna zgolj škodi, a slepo caplja za Ameriko in drsi v militarizacijo, čeprav Rusija, ki naj bi vojaško ogrožala Zahod, še v Ukrajini ne more zmagati. V ta rog je ozkogledno zatrobil tudi premier Golob. S sprejemanjem vojne pa Evropa med drugim žrtvuje zeleni zasuk – Nemčija gradi največjo vojsko na celini in hkrati znova odpira že zaprte termoelektrarne. To je dekadenten razvoj.

Svet se ta čas naglo spreminja – geopolitično, tehnološko, družbeno. Toda daleč največje in najusodnejše spreminjanje je propadanje okolja. Zanj je najbolj kriv Zahod. Do svetovnega Juga ima velikanski podnebni dolg, saj je dolgo prav on daleč najbolj onesnaževal in segreval ozračje. Hkrati je dovolj bogat, da bi lahko pri sebi in globalno sprožil resen ekološki zasuk. Na svetovnem Jugu je zrasla pobuda debt for climate; podnebni dolg Zahoda bi poravnali s finančnimi dolgovi Juga in revnim državam

tako omogočili razvoj in skrb za okolje, ki na Jugu tudi zaradi izkoriščanja Zahoda pospešeno propada.

A Zahod se za pobudo in za svoj podnebno-moralni dolg ne zmeni, čeprav je reševanje okolja a priori mogoče samo, če je zraven ves svet, in čeprav bi bilo reševanje zdaj še neskončno lažje in cenejše kot v času polno razvitih ekokatastrof. Ne zmeni se niti za svarila, ki mu jih nenehno pošilja znanost. In raje nadaljuje vojno, kot da bi se posvetil prvi in pravi prioriteti.

V tej drži vztraja predvsem zato, ker je, skupaj z večino sveta, prostovoljni ujetnik sistema, neoliberalnega kapitalizma, ureditve, v kateri se je politika prepletla s kapitalom in se odrekla primatu tistega, ki kot predstavnik ljudstva vodi družbene zadeve. Taka demokracija je invalidna. Kapitalizem lahko živi z demokracijo ali brez nje, nikakor pa ne more brez nenehne rasti. Rast v današnjem šibko reguliranem kapitalizmu omogoča silovito bogatenje manjšine, a tudi še kolikor toliko znosno življenje večine. Ceno za to pa plačuje okolje in tako se postopoma pogrezamo v dramatično ekološko krizo. Če bi hoteli pogrezanje ustaviti, bi morali temeljito korigirati kapitalizem in omejiti rast. Toda ker stvari bolj kot politika vodi kapital, se voz vali naprej po starem.

Ukrajinska kriza potrjuje, da se evropska politika ne meni za vojne stiske svojih prebivalstev. Še toliko lahkotneje odpisuje okolje, ki niti volilne pravice nima. Bogato manjšino okolje skrbi, a računa, da jo bo rešilo bogastvo. Novodobni grof se bo zaprl v grad. Svojevrstna karikatura takega mišljenja je sanjarjenje raznih muskov, da se bo človek s tehnologijo z razdejane Zemlje rešil v vesolje.

To je čuden čas. Človeštvo se po svoje vrača v preteklost. Okolje je dolgo v vsem določalo njegovo življenje, potem je človek postopoma postal »gospodar narave« in jo tako spremenil, da ga znova resno ogroža. Problem smo; dovolj pametni, da proizvajamo znanje, stroje, algoritme, a ne dovolj modri, da bi se samoomejili.

Načeto okolje bo prej ali slej začelo določati tudi družbeni red. Če politika ne bo pravočasno razumno omejila kapitalizma, bosta prvi žrtvi podivjanega okolja demokracija in mir. V tem in naslednjem desetletju se najbrž odloča, ali bo človeštvo res postalo prava skupnost ali pa bo popolnoma razpadlo in se gladiatorsko tolklo za preživetje. Potem bo to svet suš, poplav, lakot, epidemij in vojn. V njem bodo najbolj ogrožene majhne države, tudi Slovenija.

Inercija sistema, ki smo se vanj ujeli, je velika in nas hromi. Toda inercija enkrat sproženega slabšanja okolja je še večja, saj gre za neprimerno večji sistem od človekovih fizičnih in miselnih zgradb. Tudi ko se bomo lepega dne streznili, se bo slabšanje še nadaljevalo. V tekmi s časom smo. Bo modrost premagala pamet? Morda bo, če se bodo začeli resni ekološki upori.

Kras je lep, a naj ostane le del Slovenije.