N'toko

8. 7. 2022  |  Mladina 27  |  Žive meje

Evropske vrednote

Kot je bilo pričakovati, zanimanje za vojno v Ukrajini plahni z vsakim novim poletnim dnem. Novice s fronte vztrajno drsijo s prvih časopisnih strani, modro-rumena kombinacija izginja s profilnih slik, število komentarjev pod vojnimi novicami je desetkrat manjše kot pozimi. Pompozne besede o boju za evropske vrednote zdaj izzvenevajo v prazno. Zdi se, da je javnost že dosegla svoj prag občutljivosti in nobena količina podrtih stavb, junaških zgodb z bojišč ali žalostnih otroških oči ne more več doseči viralnosti prvih tednov. Javljanje vojakov v Evrovizijo je bil morda še zadnji propagandni uspeh, potem pa je vse to postalo del standardiziranega repertoarja z Unicefovih koledarjev. Ukrajina je zdaj Afganistan, Jemen, Sudan, Sirija ... Še ena zjebana država, v katero se stekajo orožarske investicije, ne da bi ponujala kako čustveno katarzo. In vse kaže, da so politiki na obeh straneh konflikta povsem zadovoljni z nadaljevanjem uničenja. Bidnova ekipa z zadovoljstvom opazuje nove poslovne priložnosti, ki si jih je ustvarila z vojno, Putin šteje dodatne milijarde od prodaje energentov in spreminja vojno stanje v politični kapital doma.

Edini, ki se še pretvarjajo, da ima vojna kak ideološki ali duhovni pomen onkraj golega tekmovanja za nadzor resursov, so evropski voditelji – torej tisti, ki poleg Ukrajincev z vojno največ izgubljajo. Medtem ko vodje posameznih držav (med njimi tudi Robert Golob) ob pogledu na neobvladljivo rast cen že ubirajo precej bolj pragmatične tone, Ursula von der Leyen še vedno proizvaja svoje generične antiavtoritarne slogane za vsakega, ki je pripravljen poslušati. »Ukrajina je na frontni črti in brani evropske vrednote!« S temi besedami je na junijskem vrhu EU Ukrajino uvrstila na seznam kandidatk za članstvo v Uniji. Sporočilo ne bi moglo biti bolj deplasirano. Ne le, da gre za prazno simbolno gesto brez kakršnekoli koristi za ukrajinsko prebivalstvo (celo von der Leynova priznava, da je to predvsem psihološka podpora), ampak gre tudi za gesto, ki jo prebivalci BiH, Srbije, Makedonije in Albanije lahko razumejo le kot norčevanje iz njihovih lastnih prizadevanj za vstop v EU. Le v čem je Ukrajina bolj demokratična in manj koruptivna od njih? Evropski voditelji se ne znajo več niti pretvarjati – vsi vemo, da je ponujena kandidatura EU le še simbolno orodje v diplomatskem izigravanju ene države proti drugi, korenček, ki ga gospodar hinavsko pomoli pred oslom, kadar ga hoče pognati še malo dlje proti nevarnemu prepadu.

Prav zato zvenijo pridige o evropskih vrednotah tako votlo. Kje so bile te evropske vrednote zadnjih 30 let, ko je postala Ukrajina najrevnejša država evropskega prostora in najbolj zaostala bivša sovjetska republika? Kje so bile milijardne subvencije, ko je Ukrajina po razpadu SZ izgubila polovico svojega BDP? In kje so bili zaskrbljeni zagovorniki človekovih pravic, ko so jo v vseh življenjskih kazalcih prehitevale države tretjega sveta? Jasno, tako Evropi kot ZDA je ustrezalo, da Ukrajini vladata revščina in korupcija, da njene resurse plenijo oligarhi, da revno prebivalstvo množično odhaja na Zahod, kjer opravlja težka fizična dela, menja plenice zahodnim otrokom in ustvarja dobičke spolni industriji. Ukrajino so videli točno tako, kot danes vidijo BiH ali Srbijo: kot črpališče poceni resursov in dela, kot vrtiček, ki ga obdelujejo različne frakcije lokalne oligarhije, razpete med ruskimi in zahodnimi botri.

Evropski komisiji se je šele leta 2014, ravno med pogajanji Janukoviča in Putina o vstopu v evrazijsko gospodarsko koalicijo, čudežno utrnila ideja, da bi Ukrajino uvrstili na seznam kandidatk za vstop v EU. Prebivalcem razen te simbolne geste seveda niso ponudili ničesar, so pa pomagali razplamteti majdansko vstajo in oborožili ukrajinske skrajneže. In nič drugače ni bilo letos s pogovori o vstopu v Nato – ponudba ni bila nikoli kaj drugega kot ameriška poteza na diplomatski šahovnici, ki ji je Ukrajina neumno sledila. 

Ideja, da si zahodne sile prizadevajo za širitev demokracije in »evropskih vrednot«, bi morala biti že zdavnaj pokopana. Smo že vsi pozabili na njihovo ravnanje z Rusijo po razpadu SZ? Takrat so obstajali vsi pogoji za gospodarsko in institucionalno integracijo Rusije v evropsko območje, a le kdo je v neoliberalnih 90. razmišljal o takšnih velikopoteznih investicijah? Mantra je bila: »Privatiziraj, odpuščaj, pleni!« Zahodni gospodarski interesi so bili tisti, ki so omogočili razpad države in vzpon oligarhije. Zahod je oligarhom omogočil iz države spraviti ukradene milijarde, jih poskriti v davčne oaze ter si ustvariti prijetno domovanje v Londonu, Luksemburgu, Monaku. Zahod je podprl Jelcina, ko je ta s tanki napadel parlament. Predvsem pa je Zahod brez najmanjših težav opazoval, kako z uvedbo gospodarske šok terapije 150 milijonov ljudi izgublja svoje premoženje, kako družba razpada, ulice pa se polnijo z lačnimi in premraženimi množicami. Rusija je izgubila kar 40 odstotkov svojega BDP, smrtnost med moškimi srednjih let je porastla za 50 odstotkov, žensk pa kar 80 odstotkov. ZDA in Evropa so složno sodelovale pri tem, da so Rusijo pahnile nazaj desetletja v razvoju. Kje so bile takrat evropske vrednote?

Kot smo prejšnji teden videli v odnosu evropskih vladarjev do BiH, Srbije in Makedonije, je investiranje v razvoj evropske periferije zadnja stvar, ki bi jih zanimala. Ne bi jih moglo manj brigati za gospodarsko zaostalost periferije, dokler jim ta prinaša poceni surovine in delo. Zahodne kapitaliste zanima le to, da jih ne bi z njihovih vrtičkov začeli izrivati ruski ali kitajski konkurenti. Takoj ko ti na evropskem pragu sklenejo kak posel ali dajo kakšno posojilo, pa iz Bruslja in Washingtona zadonijo velike besede o nevarnosti avtoritarizma, o napadu na evropske vrednote, o človekovih pravicah … Toda zakaj bi jih še kdo poslušal? Zakaj bi še kdo hotel iti po ukrajinski poti in verjel njihovim obljubam? Le kdo še hoče biti »borka na frontni črti« von der Leynove? Ali se smemo vendarle pogovarjati o resničnih interesih prebivalcev Evrope? Povejmo naglas: velika večina si nas ne želi blokovske delitve, ki nam jo ponovno vsiljujejo ameriški kapitalisti in njihovi evropski podizvajalci. Velika večina si nas ne želi nove hladne vojne v imenu »evropskih vrednot«. Velika večina ljudi – vključno z Ukrajinci, ki so množično glasovali za mirovnega kandidata Zelenskega – bi si želela politično, gospodarsko in kulturno sodelovanje z Rusijo in tudi z Zahodno Evropo. Vladajoči razredi nam te možnosti niso nikoli dopustili.