Vedno goljufivi videzi

Bernard Nežmah

15. 7. 2022  |  Mladina 28  |  Pamflet

Običajno nas vodi prepričanje, da je to to, kar vidimo. Oziroma da se je zgodilo to, kar smo videli na ekranih.

Pred tedni je Evropska unija izrekla povabilo Ukrajini, da se uvrsti med kandidatke za vstop v njen krog. Demokratična dežela, ki ima za vratom stepskega agresorja, je pač partnerica, ki naravno sodi v evropsko druščino. Toda že teden kasneje se je oglasila prva komisarka EU Ursula von der Leyen, ki je naslovila ukrajinski parlament z besedami, da je želeno članstvo na dosegu roke in da so ustvarili impresiven protikorupcijski stroj, a z malo napako. »Te institucije zdaj potrebujejo prave ljudi na visokih položajih. Čim prej je treba imenovati novega vodjo specializiranega protikorupcijskega tožilstva in novega direktorja ukrajinskega nacionalnega protikorupcijskega urada.“ Če prevedemo: aktualni način preganjanja korupcije sam po sebi ne pelje nikamor, protikorupcijsko vodstvo je samo skorumpirano, potrebuje dva nova etično čista načelnika. A kritika prve dame EU se ne konča, saj nadaljuje: država se mora boriti proti vplivu oligarhov na gospodarstvo, parlament pa naj sprejema zakone v skladu z normami Sveta Evrope, za zaščito svobode tiska pa bi morali ustanoviti še neodvisnega medijskega regulatorja. Tokratni prevod je še ostrejši: državo vodijo oligarhi, kar je nesprejemljivo, parlamentarci sprejemajo zakone, ki so nezdružljivi z evropskimi standardi, in v državi je ogrožena medijska svoboda.

Zahteve, ki so neuresničljive. Če državo vodijo oligarhi, ki obvladujejo gospodarstvo, medije in politiko, je zahteva, naj države ne vodijo oligarhi, skregana s pametjo. Ukrajinski milijarderji naj ukinejo sami sebe in se odrečejo vsem svojim vplivom? Popolni nesmisel, saj v državi sploh nimajo močnega antagonista, ki bi lahko spremenil politično realnost.

Preprosto: EU ponuja Ukrajini roko, a že vnaprej ve, da iz tega projekta ne bo nič. Sicer pa: kakšna je gospodarska moč te države? Vzemimo seveda čas pred vojno in jo primerjajmo s sosednjo Belorusijo. Tam diktator Lukašenko, ruska vazalna država, tu najbolj prozahodna dežela ex Sovjetske zveze, če odštejem Balte. Podatki Svetovne banke za leto 2020 beležijo 3.727 dolarjev po glavi prebivalca. In onkraj železne zavese? – 6.414 $. Demokratična dežela je dosegla 60 odstotkov zaslužka diktature!?? A to ni bil zadnji trend, podobno razmerje vztraja že 30 let. Kislo spoznanje o demokraciji, ki je idealna le za oligarhe in bogati sloj. In še en factum – kdaj je bil v Ukrajini najvišji BDP? Leta 2013 je dosegel zenit z 4.030 dolarji. Kdo je že takrat vladal? Prorusko usmerjeni Viktor Janukovič, ki ga je odnesla majdanska revolucija.

Iz Berlina so nam televizije prinesle posnetek srečanja slovenskega premiera Roberta Goloba z nemškim kanclerjem Olafom Scholzem. Moža sta se videla drugič, a ga je Robert že nagovarjal – prijatelj Olaf. Ko je že kazalo, da ima naš voditelj magične sposobnosti ustvarjanja prijateljstva na mah, so idilo skazili časopisni navedki kanclerjevih besed: veseli me, da imamo partnerja, ki aktivno brani evropske vrednote. Torej srečanje prijatelja s partnerjem. A ob tem manifestativnem detajlu je udarila skupna poanta o zavzemanju za vetrno in sončno energijo. Kdo bi pa to razumel? Nemčija se ob pomanjkanju plina vrača na kurjenje premoga v elektrarnah, zdaj pa se njen voditelj pred kamerami zaklinja na veter? Je zato povabil slovenskega premiera? Ni verjeti, pod formo diplomatske naklonjenosti je resen problem: večstomilijonski posel z nakupom nemških oklepnikov boxer, ki ga kani slovenska vlada anulirati. No, predsednik Golob je ostal v megli: revizija še poteka, a to ne bo imelo vpliva na dobre odnose z nemško vlado. Besede, ki jih je izrekel slovenski in ne nemški šef vlade.

Ljubljana po drugi strani se diči kot zelena prestolnica Evrope, župan Zoran Janković pa napoveduje izgradnjo sežigalnice odpadkov, ki jo bo še bolj ozelenila. Kot mojster spektakla je za živi dokaz pripeljal dunajskega župana, ki je instaliral tako čudežno napravo. Zanimivo – v goste ni povabil dunajskih okoljevarstvenikov. Kakorkoli že – začela se je javna diskusija o projektu ljubljanske zažigalnice. Hitro se je odzvala skupina zdravnikov v javnem pismu, v katerem odločno nasprotujejo takemu sežigu. Primerjava z Dunajem je zgrešena, saj je avstrijska prestolnica na ravnici pozimi prevetrena z močnimi vetrovi, medtem ko je Ljubljana v kotlini in tako bi v takem »ekonom loncu« v meglenih dneh, ko po več tednov ne vidimo sonca, dodatne strupene snovi preplavile zrak nad mestom. Dunajski župan tudi ni omenil, da v njegovem mestu na leto umre zaradi onesnaženega zraka do 2.000 prebivalcev, že v zdajšnji Ljubljani pa beležijo dvakrat večjo umrljivost v primerjavi z Dunajem. Zdravniki, ki se skozi desetletja ukvarjajo z boleznimi meščanov, izpostavljajo povečanje rakavih obolenj bezgavk, pljuč in debelega črevesja v mestih s sežigalnicami. Ob tem pa zaradi onesnaženega zraka prebivalci bolehajo in umirajo še za astmo, boleznimi srca in ožilja, prezgodnjo demenco. Dobili smo torej javno razpravo. In župan? Ta skliče tiskovno konferenco in pove, da zdravniki zavajajo, saj Ljubljana ne bi dobila evropskega naslova zelene prestolnice, če bi bila res tako onesnažena. Zdravniška zbornica Slovenije kot svoj argument doda poročilo Evropske agencije za okolje, ki Ljubljano uvršča na dno zaradi visokega deleža drobnih delcev PM2,5 na 279. od 344 mest. Župan Janković pa javno debato že na prvem koraku odpravi: to so natolcevanja, ne vem, od kod ti podatki, jaz vem, da je vse OK.

Ker mestni zrak ni županova last, ampak usoda tudi bodočih rodov, je to stvar splošnega referenduma.