Ona, a katera?

Janko Lorenci

15. 7. 2022  |  Mladina 28  |  Kolumna

V živahnem navalu na položaj predsednika države se mešajo ambicije strank in posameznikov, v glavnem kar izrazitih, kar je dobro. Med strankami imata možnost za zmago svoje kandidatke (kandidata) samo Gibanje Svoboda in SDS. Kdo bo končni zmagovalec, je še neodločeno.

Da bi jeseni na vrhu države dobili državnika velikega formata, nekoliko dvomimo. A nova predsednica (predsednik) države bo od sedanjega boljša. Pač zato, ker je bil Pahor tako slab. Visoki funkciji je vzel verodostojnost in kljub vsej občasni napihnjeni serioznosti tudi osnovno resnost. Imitiral je abstraktnega sredinskega politika, odprtega na vse strani, v resnici pa favoriziral janšizem. To je najboljši piarovec SDS počel dovolj potuhnjeno, da je ostal razmeroma priljubljen. A če favoriziraš skrajno desnico, jo enačiš z demokratičnimi strankami, si v osnovi sostorilec. To razločno kažejo njegova kadrovska imenovanja; na ustavno sodišče je, na primer, spravil ljudi, ki odkrito podpirajo janšizem.

Med njegovimi potencialnimi nasledniki so favoriti Nataša Pirc Musar, Marta Kos in Anže Logar. Po zadnji Delovi anketi bi se v drugi krog prebila Pirčeva in Logar, Kosova pa bi ostala na tretjem mestu.

To kaže, da strankarska podpora ni vsemogočna, čeprav je Kosova kandidatka vladajočega in po številu poslancev mogočnega Gibanja Svoboda. Nasploh je kandidatura v imenu stranke dvorezna: Marta Kos je sama po sebi bistveno manj prepoznavna kot Pirčeva in Logar in v toliko jo vez s Svobodo tišči naprej. Po drugi strani je vsak strankarski človek hočeš nočeš tudi glasnik strankarskih interesov in zato za del volivcev neprivlačen. Če bo v času predsedniških volitev prevladal vtis, da se z Golobovo vlado ponavlja stara zgodba o jalovem novem obrazu, Marta Kos gotovo ne bo predsednica, čeprav ji osebno ni kaj očitati in čeprav bi v soočenjih blestela.

Nataša Pirc Musar nastopa brez strankarskega zaledja, a tudi brez tega bremena. Javnosti je dobro znana kot angažirana zagovornica pravnosti, človekovih pravic itd. Mediji jo imajo radi, ker govori ostro, jasno, artikulirano in običajno pametno. Enako kot Kosova je liberalka. Premalo pozornosti je zbudila z izjavo, da se odreka podpori Levice, čeprav je ta stranka sploh ni podprla. Ta izjava, ki ji utegne nekaj glasov odščipniti, nekaj pa prinesti, lahko pomeni marsikaj. Če Pirčeva res misli, da je Levica skrajna levica (v resnici je daleč od tega in še najbolj podobna kaki nemški socialdemokraciji), je sama verjetno kar trda neoliberalka. Lahko pa je to rekla zato, ker je nerazgledana ali da bi postala sprejemljiva za zmernejše desne volivce.

Volivci, ki sicer glasujejo za SDS, bodo podprli Anžeta Logarja. Janšev zunanji minister kandidira s podporo svoje stranke in volivcev. Slednje naj bi dokazovalo njegovo avtonomnost, individualnost in distanco do SDS. Logar bo v soočenjih hodil po tenki vrvi; če hoče na volitvah zmagati in si pridobiti kakega dodatnega volivca, ne sme zagovarjati skrajnih stališč in dejanj svoje stranke, saj bodo tisti, ki bodo glasovali za M. Kos ali N. Pirc Musar, v drugem krogu glas prenesli na zmagovalko med njima in ji s tem dali dovolj glasov za končno zmago. Če pa se bo Logar preveč »izneveril« svoji stranki, se bo zameril lastnim volivcem, še zlasti pa Janši. In kaj naj potem počne v življenju? Kakorkoli, mož je bil vedno zvest in visok vojščak stranke, to pa ga kot predsednika države odločno odsvetuje. Sicer lahko čez čas dobimo podobno ustavno sodišče, kot ga ima nesrečna Amerika.

Za zdaj vse kaže, da bomo jeseni dobili prvo predsednico države. A nekaj negotovosti ostaja. Predvsem ne vemo, kako se bodo predsedniški kandidati odrezali na medsebojnih soočenjih. Spopadali se bodo trdo, toliko bolj, ker so med njimi tudi ostre osebnosti (Logar, Pirc, Krajnik) in ker lahko zmaga nekaterim med njimi zelo preuredi življenje.

Predsedniške volitve niso tako pomembne kot parlamentarne in ne morejo bistveno spremeniti položaja in trendov v državi že zato, ker ima predsednik države z ustavo jasno omejene pristojnosti. Lahko jih izrabi ali ne in po svoje je tako, da z njimi laže dela škodo, kot pa koristi (primer Pahorjevega mandata). A če si zgradi trdno osebno avtoriteto in ima opraviti s kolikor toliko občutljivo izvršno oblastjo, lahko znatno in pozitivno vpliva na javno razpoloženje, prek njega pa posredno na vlado. Za tak dober vpliv pa je potrebno vsaj troje: predsednikova osebna integriteta, ščepec karizme in času primeren politično-nazorski profil.

Glede slednjega smo prepričani, da v današnjem času noben vrhunski politik ne more biti oseba, ki ni preverjeno demokratična, ki je neoliberalno naravnana in nima izrazitega posluha za ekološko problematiko. S tega vidika bi bilo dobro presojati tudi primernost ali neprimernost predsedniških kandidatov. Vsaj za Anžeta Logarja je mogoče reči, da ne izpolnjuje nobenega od teh kriterijev, tudi če ima kako osebno odliko ( je inteligenten, ima kar močno prezenco …).

Predsednika države izvolijo volivci neposredno. To je osnovni vir njegovega potencialnega vpliva. Predsedniku daje to nekakšno ljudskost, hkrati pa mu nalaga odgovornost, da volivce skrbno posluša in jim po potrebi, čeprav ne nujno, sledi. A odgovornost je tudi na strani volivcev, saj oni odločajo, kdo bo predsednik. Skratka, ljudje naredijo predsednika, on pa lahko nekoliko oblikuje tudi njih. Odgovornost pa prav tako leži na medijih, saj znatno vplivamo na to, kaj si o predsedniških kandidatih mislijo ljudje.

Čakamo na soočenja, morda bodo pri kom razkrila kaj neznanega, morda se bo treba v čem korigirati.