Začetna bilanca vlade

Janko Lorenci

22. 7. 2022  |  Mladina 29  |  Kolumna

Golob se je na oblast povzpel nekam lahkotno. Pri tem mu je najbolj pomagal Janša s svojim zanikrnim, razdiralnim vladanjem, visoka pričakovanja pa je s pojavo, retoriko, optimizmom, ambiciozno vsebino … ustvaril tudi sam. Zdaj Janševe nehotene pomoči ni več in dogaja se pričakovano: olajšanje po zamenjavi oblasti je bolj ali manj izpuhtelo, zunanje in notranje razmere – posledice ukrajinske vojne, korona, dediščina janšizma … so izrazito težavne, naklonjenost vladi pa razmeroma naglo in znatno kopni.

Razočaranje javnosti se za zdaj zdi preveliko in prezgodnje, bilanca vlade pa pisana. V nekaterih pogledih ravna ustrezno: to velja na primer za regulacijo cen energentov, za zakon o RTV in tako imenovani omnibusni zakon, za odstranitev žične ograje na meji. Vladi in koaliciji pa se dogajajo tudi zdrsi, ki zbujajo nelagodje.

Mednje spada dejstvo, da je vlada najprej zavrnila predlog sindikatov o usklajevanju z inflacijo, kar bi najbolj ogrozilo revne in srednji sloj in še povečalo razslojevanje. No, zdaj je vlada to popravila.

Dokaj pozabljene so napovedi, da se bo kadrovalo strogo po strokovnosti, ne po »našosti«. V zunanji politiki se je cmokanje z vzhodnimi nedemokrati končalo, ostala pa je inferiornost do vrhov Unije. Ti vodijo do ukrajinske krize globoko zgrešeno politiko, ki vojno podaljšuje, nova vlada pa jim enako kot Janševa slepo sledi, namesto da bi sprožila kako pobudo za konec vojne in pozitivno zaštrlela. Golob je na zunanjepolitičnem parketu novinec, a manjvrednostnih kompleksov mu spričo pritlikavcev, ki zdaj dajejo ton Uniji, pač ni treba imeti. Vojna nas in vso Evropo potiska v brezno. Njeno podaljševanje nas uničuje, trud za njen konec je tudi trud za Slovenijo.

Vedno očitneje se kaže, da premier posamičnim resorjem ne sme prepustiti popolne avtonomije. Za primer: minister Han si je za svetovalca omislil tudi Blaža Brodnjaka, šefa NLB in AmChama, enega tistih plitvih menedžerjev, ki ob vsakem povečanju ali večji progresivnosti davkov zaženejo preplah o zlomu ekonomije, begu podjetij v tujino itd. Poleg tega je tik pred volitvami pozval politiko, naj sestavi veliko koalicijo, torej zvezo Gibanje Svoboda-SDS. Taka čudaška imenovanja, ki veliko povejo o Hanu in SD, utegnejo zlomiti minimalno notranjo strnjenost vlade. Golob je tu, da ministre koordinira, daje vladi osnovno smer, se drži duha koalicijske pogodbe in svojih predvolilnih stališč.

Dvome zbuja tudi vabilo Janši in Toninu. Zamisel o sodelovanju z opozicijo pri omejevanju draginje se zdi načeloma dobra, a po svoje rehabilitira janšizem. Upanje, da bo ta postal demokratičen in sodelovalen, je naivno. Če bodo vladni protidraginjski ukrepi ustrezni in nedvoumni, pa jim SDS ne bo upala nasprotovati ali pa si bo grdo škodila. Če je vabilo poskus postopnega včlanjanja NSi v koalicijo, kar Golobu prišepetavajo z več strani, se je dobro spomniti, da je NSi trda neoliberalna stranka, kar nikakor ne gre skupaj s socialnostjo, ki jo obljublja Svoboda.

Mešani so tudi signali iz zdravstva. Strahovi, da so v interventnem zakonu poteze, ki vodijo v slabitev javnega zdravstva in kršijo koalicijsko pogodbo, ostajajo živi. Nekaj je zunaj vsakega dvoma: zasebno zdravstvo vedno dela zaradi dobičkov in vedno streže premožni manjšini. Poslanstvo javnega zdravstva pa je zdravje vseh. To je osnovna dobrina velike večine prebivalstva, zato mora imeti absolutno prednost. Če zdravstveni minister zdravstvo po kapljicah pelje v privatizacijske vode, ga mora Golob ustaviti. Premierovo sklicevanje na Breclja, češ, če on podpira interventni zakon, je z zakonom vse v redu, ni prepričljivo; Brecelj je res zaupanja vreden zdravnik, ni pa nikakršen velik poznavalec zdravstvenega sistema.

Vlada še ni napravila nič nepopravljivega in nekatere zdrse tudi popravlja. Bolj problematično kot posamične sporne poteze se zdi to, da se – denimo v zunanji politiki, glede okolja in še kje – sprijaznjuje s podedovano rutino in praksami. Že regulacija cen elektrike, goriv, hrane jasno govori: časi so izredni in taki, da primat uravnavanja družbenih zadev jasno pripada politiki (državi), in to socialno in ekološko prosvetljeni, ne pa zloglasni »nevidni roki trga«. To ni čas za neoliberalne dogme a la Brodnjak, Tonin itd. Pri tem se zdi, da okoli premiera manjka ljudi, ki so dovolj široki, da vidijo, kako zelo se svet spreminja, in dovolj pogumni, da ne molčijo, ko bi morali govoriti.

Dopust, sonce in morje, Golobova zdravila za covid, so morda priložnost, da premier razmisli o dosedanjem vladanju. Glede demokratičnosti gre oblasti kar dobro, saj obnavlja avtonomijo in strokovnost številnih ustanov, od policije prek NIJZ do RTV. Bolj negotovo je, kako bo ravnala z velikimi javnimi sistemi (zdravstvo, šolstvo, znanost), ključnimi za razvoj in za občutek varnosti navadnih ljudi. Kdor jih privatizira ali jih pusti hirati, uničuje prihodnost večinske Slovenije, uničuje pa tudi možnost za še en mandat te oblasti.

Še mislimo, da je premier zunajserijski politični potencial. Vendar ostaja na preizkušnji, tudi osebnostni, ki pa je tesno povezana s premierstvom: Golob ni tipičen slovenski bogataš, ki skriva denar v davčnih oazah, a je vsaj zelo premožen, hkrati pa nov na konici oblasti. Oboje, bogatost in oblastna moč, sestavlja lupino, iz katere se zdi svet drugačen, kot ga vidijo navadni ljudje. Golob bo res dober premier ali celo državnik, če bo sledil ekološko-socialni razvojni viziji in pri tem kljub dvojni lupini imel v mislih tudi potrebe in čustva neprivilegirane večine. Oboje je zahteva časa in nove paradigme, v katero rine svet in nas, pa če to priznavamo ali ne.