Tour d’Honneur

Vlado Miheljak

22. 7. 2022  |  Mladina 29  |  Dva leva

»To je dosti kompleksno vprašanje, ampak mislim, da gotovo ne bi sprejela podpore Levice, zato ker se mi vseeno njihove vrednote zdijo dovolj odmaknjene od mojih. In jaz absolutno mislim, da bi bila preveč liberalen kandidat za Levico, če smo čisto iskreni. Desno me pa itak ne nese.«
— Nataša Pirc Musar se je ob napovedi kandidature pred rusko dačo ogradila od stranke Levica (23. 6. 2022)

»To je bil neki čisto neformalen pogovor, morda malce iztrgan iz konteksta. Sama sem zagotovo privrženka tega, da bom vesela, če me bo podprla katera koli stranka z leve sredine in leve provenience. Stranka Levica je zame korektna stranka. So pa seveda določena stališča, s katerimi se ne morem strinjati, verjetno okoli vprašanj v povezavi z Natom. Socialne pravice, ki pa jih ta stranka zagovarja, so pa zagotovo tudi pravice, ki jih jaz lahko in tudi jih goreče zagovarjam. Skratka, nobeni podpori stranke se seveda ne bom odrekla.«
— V Odmevih TVS (12. 7. 2022) je Nataša Pirc Musar popravila svoje nesmiselno distanciranje od potencialne podpore Levice

»... Prvi je obraz sveta, ki se je oblikoval v času hladne vojne, medtem ko želi drugo pismo predstavljati obraz prihodnosti, v katerem ljudje različnih nazorov jasno prepoznajo nujo, da je treba pomagati žrtvi, in to z vsemi sredstvi, tudi z orožjem, ker je tako prav in je tudi legitimno.«
— Marta Kos je ponesrečeno in nesmiselno Golobovo izjavo o Kučanovem streljanju kozlov še dodatno pokvarila z delitvijo med obrazi sveta hladne vojne in obrazi prihodnosti

Hja. Če bi parafrazirali oziroma naredili lokalno prirejeni transkript Marxovih uvodnih besed v Komunistični manifest, bi lahko rekli nekako takole: »Strah hodi po Sloveniji – strah pred Levico. Vse politične, strankarske, tudi medijske sile so se združile v boju proti temu strahu. ... Iz tega izhaja, da vse slovenske politične, strankarske, medijske sile priznavajo Levico kot silo.« Tako nekako. A te uvodne besede nikakor niso moja apologija Levice, ki gre, če govorimo o posameznih osebkih in posameznem ravnanju, tudi meni kdaj pa kdaj krepko na živce. In to vselej tudi napišem. Pripisovanje politične in celo akcijske radikalnosti Meščevi Levici in sataniziranje te je iracionalno. A hkrati priročno. Kritika Levice se očitno uporablja kot alibi za druge kritične pomisleke. Žal se je tu čisto po nepotrebnem iz enakih razlogov zapletla predsedniška kandidatka Pirc Musarjeva. Treba pa jo je pohvaliti, da je spoznala napako in jo kmalu popravila.

Precej drugače je ravnala Marta Kos, ko jo je po Kučanovem sistemskem pomisleku, ki je sicer tehten, a nikakor ni absoluten, brezpriziven in bi že zdavnaj bil brez večjih posledic pozabljen, najprej povsem neprimerno vzel v bran Golob (češ, Kučan strelja kozle) in iz obrobne pripombe naredil osrednji problem. Ki je gotovo škodil predvsem Kosovi. Ta pa ni izkoristila priložnosti, da bi zadevo umirila, in je šla sedaj v popoln in iracionalen protinapad. Ima okrog sebe kakšne »genialne« svetovalce ali se je samodejno ustrelila v koleno. Ne vem, ali je sploh prebrala prvo in drugo pismo in (zlasti) pri drugem pogledala seznam podpisanih. Ko je bilo 111. dan vojne napisano to tako imenovano protipismo, je kljub nezanemarljivi in vse bolj intenzivni pomoči Ukrajini v vojaški opremi Rusija bolj razširila okupirano ozemlje na robove svojega geostrateškega interesa. Ko je na 144. dan vojne užaljena Kosova šla v protiofenzivo in flirt s krilatico, da so podpisniki prvega pisma na čelu s Kučanom in Türkom »obraz sveta hladne vojne«, oni drugi pa »obraz prihodnosti«, pa je naredila klasični »samomor iz zasede«. Če so to obrazi prihodnosti, se nam slabo piše. Kopica podpisnikov drugega pisma je glorificirala Trumpa, se navdušuje nad trdorokimi režimi in politiki višegrajske »nove Evrope«, časti slovenskega malega Putina, nekaj jih čisto konkretno mesari po nacionalki in javnih medijih, mnogi eksplicitno ugovarjajo razsodbi ustavnega sodišča o izenačitvi pravic glede na spolno orientacijo ... Če so to za Kosovo »obrazi prihodnosti«, potem ni čudno, da po vseh znanih prvih merjenjih izkazuje zaostanek ne le za Pirc Musarjevo, ampak celo za Janševim zvestim oprodo Logarjem. In še huje. Prva merjenja kažejo, da Pirc Musarjeva »pobere« več glasov volivcev Gibanja Svoboda kot njegova kandidatka Kosova (!). Nad tem bi se morala zamisliti. Sama »polemika« Kosove je polna notranjih protislovij. Zdi se, da je aktualna kandidatka in dolgoletna veleposlanica prespala mednarodno dogajanje, da lahko napiše, da šele »ruska agresija na Ukrajino v temelju spodkopava pravni in varnostni red, na katerem so temeljili mednarodni odnosi v Evropi od konca druge svetovne vojne«. Spodkopavanje se ni začelo 23. februarja 2022, ampak veliko prej. In ne samo v Ukrajini, ampak tudi na Balkanu, v Siriji, Palestini, Iraku, Afganistanu ... Ta ista pravičniška Evropa (in tudi Slovenija) je, denimo, privolila v status quo na temelju agresije na Bližnjem vzhodu ...

Ne glede na vse se bodo kmalu, najkasneje jeseni, začele intenzivirati sedaj popolnoma zanemarjene diplomatske akcije. A ne zato, da bi pomagale nesrečnim Ukrajincem. Komu mar. Ampak zato, ker se bolj kot vojne na tujih tleh evropska politika boji lastnega javnega mnenja. Vojno bodo zato skušali ustaviti in se s kremeljskim samodržcem pogoditi. Ni daleč čas, ko bo Scholz skupaj z evropskimi back vokali Putinu pod kremeljskim oknom pel lajno: »Ein bisschen Frieden, ein bisschen Gas ...«