Zrak in voda izpadla iz televizije

Bernard Nežmah

22. 7. 2022  |  Mladina 29  |  Pamflet

Čim je državni svet izglasoval veto na zakon o RTV, je državni zbor že za naslednji dan napovedal, da bo izvedel razpravo na matičnem odboru, potem pa istega dne ponovno glasovanje o zakonu. Ideja ustavne ureditve, kjer drugi zbor kdaj ustavi zakonski predlog, je signal parlamentarcem, naj še enkrat premislijo o zadevi, medtem ko ga vladajoča koalicija razume le kot športni spopad, v katerem morajo pač o istem dvakrat glasovati. Torej zakon, katerega smisel je naglica. Že pred tednom so v ponedeljek na posvet na hitro povabili nekaj medijskih proučevalcev in akterjev, tri dni za tem pa sprejeli isto dikcijo zakona, ki so jo imeli spisano že pred tem. Čemu je torej služila razprava v parlamentu? Nič od rečenega niso predlagatelji zakona vključili v zakonsko novelo, dogodek so rabili le za teater, za dokaz, da vladajo kot demokrati, saj oponentom pustijo govoriti.

A vzemimo sam zakon benevolentno v točki, v kateri pravi, da bo odslej politika enkrat za zmeraj izgnana iz programskega sveta nacionalke. In kaj je garant? Prenos izbire televizijskih svetnikov iz parlamentarnih klopi k civilni družbi. Ali je tak princip res prosta izbira politike? Na podoben način so se odločali pred zdajšnjim zakonom v devetdesetih in na začetku tega tisočletja. Koga je tedaj izbrala civilna družba za predsednika sveta RTV? Kot po naključju Janeza Kocijančiča, ki je bil v šestdesetih predsednik Titove mladine, kasneje pa funkcionar partije in po osamosvojitvi predsednik njihove naslednice SD. Eklatantni politik je torej načeloval nacionalki. Zakaj bi v podobni shemi stvar odslej delovala drugače?

Vzemimo šahovsko zvezo, ki je prikladna oblika nevladne organizacije. Kdo ji predseduje? Nihče drug kot Milan Brglez, nekoč drugi človek stranke SMC, zdaj evropski poslanec in eden vrhovnikov SD. Politika očitno z lahkoto najde pot, kako v zveze in združenja postaviti svoje ljudi. Če bo novi zakon dokončno lansiran, se bo začela tiha in neopazna strankarska bitka, kako v organizacije civilne družbe postaviti svoje akterje in jih prevzeti. Rezultat bo dvojna politizacija: najprej bo v izbranih ducat civilnih predlagateljev svetnikov vdrla politika, prek njih pa še enkrat v programski svet televizije. Sploh pa, kako bodo civilna združenja izbirala svoje predstavnike? Če bo ombudsman recimo sam presojal, kdo bo etično in strokovno najbolj primeren, kako bo ravnala SAZU? Bodo akademiki razpisali volitve, na katerih bodo svetniški kandidati predstavili program dela in nato glasovali? To bi teoretično še lahko izpeljali, kaj pa Olimpijski komite? Bo odločil predsednik, morda širše vodstvo ali pa vse članice po športnih disciplinah? Bodo imeli volitve med več izbranimi? Etc. Sploh pa je ostal nepojasnjen izbor. Predlagatelj bo denimo Nacionalni svet za kulturo, a zakaj ne slovenske univerze?

Zakon, ki ga sprejemajo ekspresno kot panacejo, ki je posvečena zgolj zaradi besed, da bo pregnala politiko iz odločanja, bo morda preživel referendum, menjave parlamentarne oblasti zagotovo ne.

Javna razprava, ki bi bila vključujoča, kjer odločitve niso znane že vnaprej, ni po godu le koaliciji Roberta Goloba, še več težav ima ljubljanski župan Zoran Janković. Ko je s svojimi podporniki pripravil predstavitev projekta mestne sežigalnice, je s tem odprl javno razpravo. Nanjo so se z vrsto pomislekov odzvali zdravniki in zdravniška zbornica, ki so ji ostro nasprotovali. In kaj je zdaj postoril mestni glavar? Je napovedal srečanje, na katerem bi svoje poglede izrazili ekologi, pulmologi, kardiologi in vsi zainteresirani meščani? Nak, z dvema svojima direktorjema – enega so kriminalisti pred mesecem pridržali zaradi preiskave o prejeti milijonski podkupnini – je v časniku Delo napisal odgovor zdravniški skupini. Je odgovoril na njihove številke in izsledke obolevnosti in smrtnosti? Nak, nad zdravniškim odprtim pismom je razočaran, saj so zdravniki predstavili svoja dognanja, namesto da bi verjeli njemu, ki nam zagotavlja, da bo to najbolj čista sežigalnica na svetu. Še več, poziva jih, naj ne nasprotujejo projektu, ampak se vključijo v nadzor nad izpeljavo projekta.

Izbor in javna razprava - to sem Jaz. In ko se pojavi široka razprava o izvedbi ali neizvedbi projekta, jo bi on kar odpravil in pokroviteljsko določil, kako smejo postopati zdravniki in drugi, ki jih skrbi usoda zraka in zdravja meščanov.

Mimogrede, zloglasni kanal CO, ki bo fekalne in industrijske odplake peljal prek osrednjega ljubljanskega vodnjaka, je dobil blagoslov ministrstva za okolje. Pod vlado Janeza Janše je bil Jankovićev projekt kanalizacijskega voda ustavljen, ker nima okoljskega soglasja. Ekipa njegovega zaščitnika Roberta Goloba pa je obrnila ploščo in legalizirala okolju nevarno gradnjo. Veliki borci za vodo, kot so Inštitut 8. marec, Eko-krog, Umanotera in podobni, se v prvem dnevu te vesti niso odzvali. Zanimivo, tudi minister za okolje ni sklical tiskovne konference, na kateri bi podrobno razložil, zakaj za tako gigantski in fatalni projekt ni potrebna okoljska presoja, medtem ko jo terjajo za minorna gradbena dela. In kje bo tu v nebo kovana javna televizija s svojo prodorno Tarčo? Bo zahtevala odstop ministra za okolje????