Politična banalnost je znak nemoči

dr. Bogomir Kovač

29. 7. 2022  |  Mladina 30  |  Ekonomija

Živimo v večdimenzionalnem svetu kriz. Narivajo se ena na drugo, med njimi ni pravih ločnic in pravega premora. Toda sedanji preplet je nekaj posebnega, česa podobnega Evropa ni doživela že desetletja. Trojček zdravstvene, energetske in prehranske krize je materialen, konkreten, zadevajoč. Ničesar abstraktnega in neoprijemljivega ni v tem. Pomanjkanje energije in hrane, njihove visoke cene in strah pred negotovostjo zadevajo v središče tržne družbe in slehernika. Prebivalstvo v EU, vajeno ekonomskega obilja in politične varnosti, je šokirano. Od svojih vlad in držav pričakujejo predvsem »mrzlo pivo in topel tuš«, kot ironizira The Economist. Toda evropski politiki danes odkrito govorijo o domačih redukcijah z energenti, težavah preskrbe z žiti, vsesplošni draginji. Očitno so ekonomske sankcije proti Rusiji postale dodaten vir za množično uničevanje blaginje ljudi, njihove in naše. Dejansko si delimo usodo skupnega čolna.

Sedanja energetska kriza v EU je nedvomno posledica ukrajinske vojne, kjer gre za prikrit spopad med ZDA in Rusijo na ukrajinskih tleh. Razlogi za to vojno so kompleksni, krivda zanjo ni niti enostranska niti enoznačna, kot jo razlagata obe strani. EU se je od samega začetka postavila na stran ZDA, s predpostavko o neizzvanem napadu Rusije na suvereno državo, z jasno distinkcijo, kdo je žrtev in kdo agresor. Stavi na vojaški poraz Rusije in politično strmoglavljanje Putina. Tudi za ceno mogoče jedrske vojne, zloma svetovnega reda in planetarne okoljske katastrofe. Posvečeni sredstvi te naracije sta dobava orožja Ukrajini in stopnjevanje ekonomskih sankcij proti Rusiji. Toda vojna se stopnjuje in širi, EU pa postaja vedno večja žrtev lastnih sankcij. Trčila je ob zid lastne politične hipokrizije in ekonomskih zablod.

V EU so pomešali vse, dolgoročno energetsko transformacijo s kratkoročnimi razpoložljivimi viri. Spregledali so naravo tehničnih omejitev pri zamenjavi energentov in diverzifikaciji dobaviteljev, pa tudi cenovne skoke in finančne posledice. Z veliko verjetnostjo nas jeseni čaka energetski šok, morda mrzla in temna stanovanja, zaustavitev določenih proizvodenj in storitev. Ljudje pa si želijo in zahtevajo od države predvsem varno in cenovno vzdržno energetsko oskrbo, tudi za ceno nacionalizacij energetskih družb, cenovnega intervencionizma in pokrivanja izgub podjetjem. Socialna pomoč pri preganjanju energetske revščine se zdi danes vsem samoumevna. Neoliberalni kapitalizem se v tej energetski krizi spreminja v socialistični dirižizem. Ekosocializem je že tu, pa tega nismo niti opazili.

Ministri za energetiko so konec julija 2022 v Bruslju razpravljali o evropski energetski oskrbi, zlasti s plinom. Argumentacija evropske komisije je bolj politična kot strokovna, stavi na enotnost in solidarnost EU. Sporazumeli so se za 15-odstotno prostovoljno znižanje povprečne porabe plina in potrdili dosedanjo energetsko politiko (REPowerEU). Gre za diverzifikacijo virov in velike investicije v obnovljive vire. Tu so še skupni nakupi članic v okviru energetske platforme, pa slovite dražbe z morebitnimi presežki plinske porabe, aktiviran je socialni sklad za pomoč ranljivim skupinam … Prostovoljno varčevanje in solidarnostno pokrivanje potreb držav zvenita demokratično, težje ju je uresničiti. Sedanji plinski zapleti med Avstrijo in Nemčijo že kažejo, kako puhle so takšne politične zaveze v EU, ko gre za konkretne težave in interese držav. Izjave, da v Bruslju ne bodo dovolili, da Evropejci zmrzujejo, srhljivo spominjajo na semenj ničevosti nekdanje komunistične retorike. Politična banalnost je vedno znak nemoči, ki zanesljivo tlakuje pot do zla. Toda von den Leynova očitno ne bere Arendtove.

Scenarij, da v EU pozimi zmanjka petina potrebnega plina, ni fikcija, temveč realnost. Širitev ekonomskih sankcij EU do Rusije povečuje nevarnost plinskih sankcij Rusije do EU. Za zdaj ZDA in EU pospešeno balkanizirajo svetovno gospodarstvo in vztrajajo pri preživeti politični vlogi ameriške hegemonije. Preprosta in predvidljiva lekcija, vredna krščanskega izročila, da ne delaj drugim tega, česar nočeš, da delajo tebi. Seveda je po zapletu ukrajinske krize še manj jasno, kako bo EU skupaj z ZDA, Rusijo, Kitajsko … gradila zeleni prehod v brezogljično družbo kot skupen civilizacijski projekt. Prihodnje podnebne konference ne bodo niti na ravni dosedanjega političnega turizma, če bodo sploh še potrebne. Morda bi bilo smiselno na jesenskem vrhu voditeljev EU postaviti to vprašanje. Preden se nekdanji liberalni reformatorji dokončno ne spremenijo v jezne nacionaliste. In si zaželijo zbogom v naslednji vojni.

Slovenija ni otok in tudi Golob ni njen Odisej. Država ima uravnotežen miks proizvodnje električne energije, toda visok delež energetsko potratne industrije, ki porabi dve tretjini zemeljskega plina in skoraj polovico električne. Nekdaj smo v energetiki videli našo konkurenčno prednost, danes postaja breme in izziv za nizkoogljično krožno gospodarstvo. Manevrski prostor se oži pri servisiranju prehodov v nizkoogljično proizvodnjo električne energije in tudi pri sami alternativni proizvodnji. Natočimo si čistega vina. Slovenija ne razpolaga z dovolj trajnostnimi brezogljičnimi viri, da bi lahko nadomestila fosilne vire. Optimiranje porabe je prvi korak, drugi iskanje alternativnih virov, šele tretji zadeva energetsko unijo. Energetska preobrazba bo draga, tehnološka tudi, najceneje bi bilo spremeniti način življenja. Toda prav to je najtežje.

V tej energetski sagi smo postali žrtve neznosnega političnega eksperimentiranja na vseh straneh. Pametnih zgledov ni veliko. Zato potrebujemo lastne rešitve do ekonomsko uspešne nizkoogljične družbe. Samo tako bomo ohranili konkurenčnost in zagotovili blaginjo ljudem. Golob kot energetik to zagotovo razume bolje od drugih. Politična priložnost zanj, morda pa tudi za našo prihodnost.