Cvetje zla

Heni Erceg

29. 7. 2022  |  Mladina 30  |  Hrvaška

»Nočem na morje, v Jasenovac hočem!!«,cepetaje z nožicami vrešči Aleksandar Vučić, ne meneč se za temperaturo sto stopinj, zaradi katere se proti morju vali reka njegovih sonarodnjakov. »Nočem na morje, ne zanimata me ne Dubrovnik ne Rovinj, v Jasenovac hočem!« trmoglavi politični kričač, največji med Srbi, ki za Jadransko morje ne bi dal prebite pare, saj hoče letovati nikjer drugje kot v Jasenovcu. V koncentracijskem taborišču, v katerem so hrvaški fašisti pred 80 leti pobili množico Srbov, tudi danes pa so »tam vsi ustaši«, kot pravi Aleksandar Veliki, večni srbski predsednik.

»Si ti normalen, v Jasenovcu je zdaj vroče,« ga od namere brez uspeha odvračajo sodelavci, hrvaška vlada pa niti ne pomisli, da bi mu izpolnila željo po obisku taborišča, kamor se je, kakopak, hotel odpraviti kot »zasebnik, z eno samo kamero«, da bi posnela, kako on, navaden Srb v kratkih hlačah, polaga zgolj »en cvet« v spomin na »več sto tisoč tam pobitih Srbov«. Hrvaška vlada mu ni odobrila prostega gibanja po državi, saj se menda ve, kakšen je diplomatski protokol za varovane osebe; ne gre tako, da bi Vučić vročo željo zaupal samo Miloradu Pupovcu, koalicijskemu partnerju HDZ, in bi ta potem o njej obvestil hrvaškega premiera. Predsednika države tako ali tako nihče nič ne vpraša, saj ta o svojem delu zgolj blebeta, najpogosteje žaljivke na račun Bosne.

Gospodar Srbije se je zaradi tega strahotno ujezil in je udaril po »ustaški Hrvaški«, ki je takrat, leta 1941, »požgala sedem hiš družine Vučić, mi pa nobene« – kje pa, leta 1991 so hiše zgorele kar same od sebe –, za njim je potem še medijska infrastruktura v zboru užgala po Hrvaški, ki menda zavida Srbiji zaradi njenih gospodarskih in demokratičnih dosežkov in jo sovraži, ker podpira Rusijo, ki tepta Ukrajino … Nato je tik pred odprtjem Pelješkega mosta – ta bo končno »združil dva dela Hrvaške« brez prečkanja Bosne, gradili so ga Kitajci, plačala ga je EU, slavo pa bo požela nacionalistična stranka na oblasti – Vučić odpiral neki mostiček čez Savo, dolg kak kilometer, in se pri tem spet spravil na Hrvate ustaše, pa tudi na Srbe, ki letujejo na Hrvaškem, kajti on, v nasprotju s temi izdajalci svojega rodu, »ne govorim o slanem morju in morskih kumarah, ampak o srbskih žrtvah, in ne bom dovolil, da nacistični zločini utonejo v pozabo, kot da se niso nikoli zgodili«.

Glede na temperaturo se je zdelo, da so se imetniku Srbije scvrli možgani in ga je katapultiralo v hrvaško mestece Glino, kjer je med srbsko okupacijo velikega dela Hrvaške prav on, takrat tiskovni predstavnik fašista Slobodana Miloševića, pozival k zločinom in preganjanju Hrvatov, o čemer je na voljo tudi preklemanski TV-posnetek. Nato je na tem veličastnem mostu – potem ko se je pohvalil, da je ravno On zaslužen, da je Srbija prehitela Hrvaško po višini BDP, iz nje pa mu je uspelo napraviti po uspešnosti neprekosljivo državo – spet zacepetal z nožicami in vzkliknil: »Ne zanima me njihovo morje, niti to, ali se k soncu prileže malvazija, ampak žrtve, pripadniki srbskega naroda, in to, da jih nihče ne tepta. Do leta 1991, do takrat, ko smo še živeli v skupni državi, sem s starši hodil na morje, od takrat tam nisem bil več in me ne zanima. Zanimajo me zgolj Jasenovac in druga morišča, kjer so pobijali Srbe, in tako bo do konca mojega življenja.« Zaradi visoke temperature mu je gotovo opešal tisti del spomina, v katerem so bila shranjena leta, ko s starši ni več hodil na morje na Hrvaško, ampak je sam prihajal na njeno ozemlje kot promotor velikosrbstva in četniški agitator. Srbski vodja je tudi pogumen, pripravljen celo na aretacijo, če bo prišel v Jasenovac mimo protokola kot zasebnik, ker »s tem, da bi ga aretiral ustaški režim, res nima nikakršnih težav«, in se ne bo odrekel polaganju tistega edinega cveta v Jasenovcu, četudi bo »temu sledila aretacija«, ker je to zanj približno tako, kot če »si kupiš sladoled in ga ližeš na sprehodu«.

Toda to nenehno nerazumno vedenje srbskega predsednika in spodkopavanje tako ali tako s krvjo omadeževanih odnosov med Srbijo in Hrvaško ter vztrajanje pri neprotokolarnem obisku v Jasenovcu sploh ni najhujše, najhujše je, da s tem početjem dela prijateljsko uslugo hrvaškemu premieru, katerega vlada je do obisti zastrupljena s korupcijo, država pa politično propada, zato predsedniku vlade še kako prav pride vsakršno stopnjevanje srbskega vulgarnega nacionalizma, da bi okrepil svoj lastni nacionalizem. Zaradi tega je verjetno že dvakrat preprečil Vučićev obisk v Jasenovcu, ko je ta uporabil diplomatske poti, premier pa je vsakič dejal, da »čas ni pravi za tak obisk«. Ravno tako, kot ni čas za prepoved ustaškega pozdrava »Za dom spremni«, kar nenehno zagotavlja strelivo srbskemu kompanjonu, ki je zdaj že čisto poblaznel zatrmaril, da noče na morje, ampak v Jasenovac.

Kar zadeva mene – in zame se dobro ve, kako visoko čislam našo nacionalistično krimogeno vlado –, bi tega zastrupljevalca in privrženca srbskega fašizma razglasila za persono non grato, vsaj dokler ne utihne, tako kot je bil za takšno persono razglašen tudi vojni zločinec Vojislav Šešelj ali Vučićev notranji minister Aco Vulin, ki je pred tremi leti, ko je bil še obrambni minister, rekel, da o njegovem prihodu v Jasenovac lahko odloča samo vrhovni poveljnik srbske vojske Aleksandar Vučić, ne pa hrvaški ministri.

Vsekakor politična golazen na obeh bregovih Donave enako odurno balina s kostmi pobitih v tem grozljivem taborišču smrti. Ta golazen prah jasenovških žrtev uporablja za nenehno podpihovanje etničnega sovraštva. Zato, Vučić, si tisti cvet zatakni za uho in pojdi … v morje.