Konec sveta se je že zgodil

N'toko

5. 8. 2022  |  Mladina 31  |  Žive meje

Zahodni srednji sloj živi v materialnem udobju, ki je bilo še pred nekaj generacijami povsem nepredstavljivo. Težko si je zamisliti lepše okolje, udobnejše domove, večje avtomobile in širši nabor prostočasnih dejavnosti. A ta isti srednji sloj hkrati živi v nenehni tesnobi. Vsi namreč vedo, da to udobje ne bo več dolgo trajalo. Vedo, ker so jim znanstveniki to povedali: zamudili smo priložnost, da bi ustavili uničujoče podnebne procese. Vedo, ker vidijo spremembe vse okoli sebe: vohajo smrad po zažganem, čutijo vročino, zbolevajo za novimi boleznimi, gledajo prizore vojn in beguncev, ki so jim čedalje bolj podobni. Zato jih vse ugodnosti tega časa polnijo s tesnobo. Lep pogled skozi okno kvari zavedanje, da v nekaj letih skoraj zagotovo ne bo več isti. Prijetni hobiji, hrana na dom, potovanje na Tajsko … vse to je pokvarjeno z zavedanjem, da morda to letos doživljajo zadnjič. Udobni svet, ki ga je nekaj let poznal srednji sloj, bo v času naših življenj ugasnil. Užitek, ki jim ga zapoveduje potrošniški sistem, je zato prežet z občutki krivde, sramu, jeze ... V potrošništvu uživajo tako, kot obsojenec na smrt uživa v zadnjem obroku.

Medtem pa vlade ljudem sporočajo nekaj povsem drugega: »Nič ne skrbite, vaš svet bo trajal večno.« Politika obravnava vse znake sprememb izključno kot začasne deviacije od norme, kot izjeme, ki potrjujejo pravilo. Se spomnite začetka epidemije? Obljuba vseh vlad je bila, da bodo zgolj za nekaj tednov zamrznili kapitalistični svet ter ga nato spet odmrznili in pognali dalje. Nič drugače ni s podnebno krizo, pri kateri obljubljajo neopazno energetsko transformacijo, ki bo omogočila nadaljevanje sedanjega življenja. Vojne sledijo isti logiki: malo potrpite, da odstranimo diktatorje, pa bo kmalu spet vse tako, kot je bilo. Begunci? Ne skrbite, če jih ne bomo mogli odgnati, jih bomo pa tako hitro integrirali, da jih sploh ne boste opazili. Naj vas ne vznemirjajo selitve narodov, ne se pustiti motiti ognjenim zubljem ali polnim bolnišnicam …vi boste delali in trošili naprej, kot da se ne bi nič dogajalo. Nobenega koraka ne moremo storiti, da bi se lahko na spremembe pripravili, kaj šele živeli drugačna življenja.

Človek mora torej v sebi nositi zavedanje, da se njegov svet bliža koncu, in hkrati živeti, kot da bo trajal večno. To nasprotje se lahko razreši le s fantazijo o apokalipsi – ideji, da se bo človeška civilizacija končala z enim samim veličastnim dogodkom. Fantazija je nazorno prikazana v zaključku nedavne uspešnice Don’t look up z Leonardom DiCapriom, kjer protagonisti sedijo ob prijetni skupni večerji in se pogovarjajo o svojih najljubših znamkah kave, medtem ko čakajo udarec uničujočega kometa. Življenje poteka nemoteno vse do trenutka, ko neki zunanji dejavnik ugasne človeštvo, kot bi pritisnil na stikalo. Film je naslednik bogate tradicije apokaliptične pornografije – popularnega žanra, ki nam zadnja desetletja pred oči postavlja prizore osuplih množic, ki sredi vsakodnevnih opravkov počasi izstopajo iz svojih avtov in se zagledajo v orjaški cunami, v floto NLP-jev, v bližajoči se komet ali kak drug znanilec konca. Apokalipsa tu nastopa kot odrešitev, veličastni krešendo, ki pride od nikoder in uniči sicer mirno človeško bivanje. Zvest znamenitim izrekom Frederica Jamesona, da si je lažje zamisliti konec sveta kot konec kapitalizma, si je Zahod začel orkestrirati lastno smrt.

Nasproti fantaziji o apokalipsi stoji še bolj moreča prikazen: počasno izumiranje. Z njim se rada igra znanstvena fantastika in nam ga prikazuje kot surovo življenje v distopičnih metropolah (Iztrebljevalec, Pobeg iz Los Angelesa, Elizij …) ali kot divjo bitko za preživetje v deindustrializiranem svetu pomanjkanja (Planet opic, Pobesneli Max, Cesta …). To je prikazen prihodnosti, kjer nas veliki dogodek ni odrešil težkih sprememb. In kar je huje, ta postapokaliptična prikazen je v svojem bistvu le holivudska adaptacija sveta, ki obstaja že danes. Kar je za bogati svet za zdaj znanstvena fantastika, je za druge realnost. V Lagosu, v Džakarti ali Mexico Cityju je na desetine milijonov ljudi, ki vsak dan živi naše najhujše predstave postapokaliptičnega urbanizma. V Jemnu, Afganistanu, ali Libiji je na milijone ljudi že doživelo naše najbolj futuristične oblike nasilja. Vse naše filmske more, od genocidov do požganih gozdov, od posilstev do lakote, so prebivalci istega planeta doživeli in jih še doživljajo. Apokalipsa se je že zgodila in ni prišla v obliki odrešujoče svetlobe z neba.

Konec sveta se v človekovo življenje pritihotapi na nič kaj spektakularen način. Vstopi kot pomanjkanje dežja, kot porast cen hrane in vsakodnevnih potrebščin, kot politični nemir. Vstopi kot naravna nesreča, po kateri se hiše in javna infrastruktura nikoli ne vrnejo. Vstopi kot porast nasilja, kot strožja zakonodaja, kot obhod lokalne milice. Vstopi kot vojak, ki ti potrka na vrata in hoče videti papirje. Ponavadi se šele po nekaj letih nehaš sprenevedati, da se bodo stvari vrnile v normalne tirnice. Ljudje se selijo, na Zahodu pa se ukvarjajo s tem, ali so to vojni begunci, klimatski begunci ali ekonomski migranti. A tudi v najhujših scenarijih večina ljudi vedno preživi in začne živeti svoja nova, postapokaliptična življenja. In prav to je scenarij, ki zahodni srednji sloj navdaja z grozo. Ideja konca, ki ni zares konec.

Seveda nas je strah. Ko sem med besnenjem požarov v Ljubljani opazoval živo rdeče sonce, kako zahaja v razbeljeno sivino, se mi je zdel konec skoraj oprijemljiv. Tega duha ne bomo spravili nazaj v stekleničko. Vsako leto bo slabše in navadili se bomo s tem živeti, dokler se več ne bo dalo. Apokalipsa se je že zgodila. Ni še prišla pome, njeni vojaki še niso potrkali na moja vrata, ampak v svojih različnih pojavnostih počasi pronica proti še tako varnim in mirnim življenjem. Toda ravno v tem zavedanju leži upanje. Ne v lažnih obljubah, da bo našim politikom nekako uspelo ohraniti nespremenjen način življenja enega sloja, ne v praznih fantazijah o odrešujočem koncu sveta. Upati lahko začneš šele, ko odpade samoprevara, da je bil ta sistem kadarkoli vzdržen. Ko se zavedaš, koliko apokalips je že ustvaril. Če vrnitev v staro kapitalistično normalnost kmalu ne bo več mogoča, je tako najbrž prav. Kaj bomo naredili s prihodnostjo pod novimi naravnimi in ekonomskimi pogoji, pa je v naših rokah. Nekaj je jasno: treba bo živeti.