Političnoekonomski problem številka ena

dr. Bogomir Kovač

5. 8. 2022  |  Mladina 31  |  Ekonomija

Inflacijska dilema ECB po dobrih 20 letih stopa v ospredje. Inflacija je prvič prizadela evrsko območje, postala je »nezaželeno visoka«. Stabilnost cen je edini pravi makroekonomski cilj in inflacija ga zdaj ruši. Toda dilema tiči drugje. Za učinkovito antiinflacijsko politiko se je treba stvari lotiti enotno. Vendar pa so inflacijske stopnje v državah evrske skupine sila različne. Fragmentacija monetarne politike ni mogoča, čeprav je potrebna. Hkrati EU nima niti potrebne fiskalne moči niti pravih mehanizmov za socialno reševanje težav. Položaj je ekonomsko izjemno negotov, politično pa nevaren. Evro je za zdaj edino pravo ekonomsko lepilo skupnega trga, temelj omajane politične legitimnosti EU. Toda ECB in EU preprosto ne moreta uporabiti tradicionalnih antiinflacijskih orodij. Zato bo inflacija ekonomsko trdovratna in politično izjemno nevarna. Vse nižja vrednost evra je zgolj znak šibkosti EU.

Inflacija v EU hitro narašča, konec leta 2022 bo najbrž več kot dvomestna. Postaja političnoekonomski problem številka ena. Navidezno se zdijo danes usodnejše druge krize, od pandemije do preskrbe z energenti in hrano. Težava nastane, ko cene postanejo v naših očeh edini amortizer, merilo in kazalec družbenega kaosa. Inflacija razjeda tržnoinformacijski sistem, ruši racionalnost odločitev in pravičnost delitve. To pa navadno povzroči usodne politične prelome. Toda sedanja inflacija kot eksces tržnega sistema prinaša po dobrem desetletju vendarle toliko želeno normalizacijo ekonomske politike. Konec je negativnih obrestnih mer, razvrednotenega varčevanja, brezkončne likvidnosti in monetizacije neomejenega zadolževanja. Čudni časi, ko tržna bolezen očitno prinaša ozdravitev.

ECB je dolgo prepričevala EU, da je sedanja inflacija prehodne narave. Zavlačevanje s prvimi ukrepi je napaka Lagardove in sveta ECB. Namesto julija 2022 bi morala obrestne mere zvišati že lani. Ukrepi so torej prepozni in prepočasni, vmes so se razrasla inflacijska pričakovanja. Kdor flirta z inflacijo, se mora z njo potem tudi poročiti. Danes so na okopih že vsi, podjetja in sindikati, slovita plačna inflacijska spirala je že tu. Inflacija je odsev splošne političnoekonomske polomije. Draghi je v Italiji padel kot nekakšen simbol politične nemoči evropskega monetarizma, v Nemčiji pa je pojav inflacije že desetletja politični dinamit. Obramba evra za vsako ceno je leta 2022 drugačna, kot je bila leta 2012. Tudi izpostavljenost ECB do obveznic držav je večja kot kadarkoli. To lahko zamaje zaupanje zasebnih finančnih trgov do evra, pa tudi ljudi do ECB. Oboje politično ogroža EU.

Zvišanje obrestnih mer in konec programiranih nakupov različnih obveznic držav napoveduje navidezno vrnitev v prihodnost. Toda tu nastopijo tri velike težave. Prva zadeva transmisijo enovite denarne politike ECB na 19 držav, njeno nujno fragmentacijo. Zaradi različnih gospodarskih razmer, inflacijskih stopenj in zadolženosti ECB predvideva novo izravnalno shemo cenejšega nakupa obveznic za bolj zadolžene države (Italija, Španija, Portugalska …). Instrument TPI, vreden 4400 milijard evrov, je kompromis med ostrejšo protiinflacijsko politiko severa in novim reševanjem evropskega juga. Druga tiči v stopnji restriktivnosti monetarne politike in nevarnosti stagflacije. Pri sedanji ponudbeni inflaciji lahko visoke cene vztrajajo dlje, čeprav visoke obrestne mere klestijo rast. Stagflacija je torej realna nevarnost. Tretja zadrega je visoka splošna zadolženost držav. Končuje se obdobje domala brezmejnega državnega financiranja in sanacije različnih kriz, skrbi za velike razvojne preboje. Več javnega denarja pomeni, žal, tudi več inflacije.

Očitno je ECB opustila dvoje dosedanjih ravnanj. Stabilnost cen velja za njeno prvo in edino vodilo. Dvoodstotna dovoljena rast cen je bila dolgo raven optimalne želene inflacije. Toda dejansko gre za dogovor, manj za pravilo, ki samodejno vodi do tržnega ravnotežja in stabilnosti cen. Inflacijski cilj bi lahko bil tudi pri treh ali štirih odstotkih, zlasti v dolgi recesiji ali pri prevladujoči deflaciji. Pomembna je kredibilnost centralnih bank, njihova neodvisnost, predvsem pa zaupanje v njihove načrtovane cilje. Cene umirjajo skupna pričakovanja, inflacijo na koncu vedno načrtujemo s politikami cen. Zato je regulacija cen v sedanji antiinflacijski zgodbi legitimna pot njenega umirjanja. Inflacijo dejansko bolj določajo psihološki dejavniki kot monetarne odločitve.

Inflacija je danes bolj realni kot monetarni problem. V njenem ozadju namreč tiči dolgoročno zmanjševanje produktivnosti in stagnacija gospodarske rasti zadnjih 20 let. Če se zmanjšuje produktivnost, se manjša delitveni kolač, s tem pa rastejo napetosti glede redistribucije med kapitalom in delom, zasebnim sektorjem in državo. Rešitev je navidezno protislovna. Za ohranjanje rasti potrebujemo več dela, delovnih ur, zaposlitev. Delovno intenzivna rast vodi v pomanjkanje delovne sile, odrešujoča visoka zaposlenost postaja breme. Oboje povečuje pritisk na plače in na koncu vodi do inflacije. Sedanja monetarna rešitev z višanjem obrestnih mer ima dve plati. Omejuje povpraševanje in rast, hkrati pa povečuje brezposelnost in znižuje plače. Toda če na trgu vlada pomanjkanje dela, potem morajo biti plače višje in ne nižje. Višje plače vodijo v kapitalno intenzivnejšo rast in večanje produktivnosti. Povečal se bo obseg BDP in tako znižal pritisk na cene. Namesto odrešujočih višjih obrestnih mer lahko inflacijo umirjajo celo višje plače.

Rešitev je torej v novi regulaciji cen in socialni ekonomiki na trgu dela. V tej drugačni naraciji lahko najde izziv tudi nova vlada. Inflacija je zgolj rezultat naših tegob, ne vzrok. Odprava inflacije pomeni drugačno družbo, mimo zablod nekdanjih komunistov, sedanjih avtokratov in zaslepljencev neoliberalizma. Zahtevamo preveč? Morda pa si upamo premalo!