O Captain! My Captain!

Vlado Miheljak

12. 8. 2022  |  Mladina 32  |  Dva leva

O Kapitan! Moj kapitan!
Naše strašno potovanje je končano.
Ladja je preživela vsa neurja in čeri.
Nagrado, ki smo jo iskali, smo dočakali.
— Walt Whitman v prostem prevodu

»Nazaj sem,« je kratko in jasno težko pričakovano odločitev slovenski športni javnosti sporočil koseški zmaj Goran Dragić, ki bo tako na letošnjem Eurobasketu znova vihtel dirigentsko palico slovenske košarkarske izbrane vrste.
— Portal Sportklub je 5. avgusta tako napovedal novico poletja

So zahteve Levice za izstop iz Nata neresne?
»To je skorajda pobalinski predlog. Rušenje sistema, ne da bi predlagali rešitve, je popolnoma neodgovorno. Nikoli nisem trdil, da je Nato najboljša stvar na svetu. A od Levice želim slišati alternativo.«
— Predsedniški kandidat Vladimir Prebilič o pobalinstvu politično legalnih in legitimnih stališč (Siol.net, 6. 8. 2022)

Dober teden pred volitvami, ko je bila negotovost kljub obetom sprememb še velika, sem v intervjuju za Mladino povedal, da je zame ideal demokracije normalno delujoča država, ki od volivcev ne zahteva, da se žrtvujejo zanjo, ter da želim živeti v državi, kjer bom raje hodil na košarkarske tekme Cedevite Olimpije kot na politične shode pred parlamentom. In danes je ta normalnost tu. Ne samo, da se ljudje ne čutijo več utesnjeno, ogroženo, nelagodno, osramočeno, ampak spet živijo življenje, v katerem se dan ne začenja in ne konča s političnim delirijem. Kdaj je bila nazadnje dneve in tedne osrednja medijska dilema nepolitične narave? Sedaj smo ji bili priča. Namreč, ali se bo kapitan – in ve se kdo – vrnil na krov. Ljudje se spet lahko prepuščajo svojim radostim in strasten. O strasteh se ni vredno prepirati ali jih soditi z racionalnimi argumenti. Pač, nekdo v svoji intimi postane pogumni vojaček, si pred ogledalom pomerja uniformo, drugi hodi po božjih poteh, nekoč v Jajce, kasneje v Budimpešto, vselej v Lepeno. Spet tretji zbira znamke, značke ali nabira kakšne druge fetiše ... Le redki so ljudje, ki nimajo dvojnega življenja; enega vezanega na javno podobo, drugega za svoj lastni užitek in intimo. Tem redkim te praznine ter oropanosti užitka in strasti ne gre zavidati.

Sam strastno spremljam košarko. S prijateljem Zoranom redno iz tedna v teden, iz leta v leto hodiva gledat košarkarsko Olimpijo z različnim prvim delom v imenu. Vztrajala sva tudi v suhih letih, ko nas je bilo na tribunah komaj kaj več, kot je bilo igralcev na parketu. A danes ni tako. Reprezentanca spravlja ljubitelje v delirij. Na klubski sceni je, po dolgih letih suše in umiranja na obroke, šele združitev Cedevite in Olimpije vrnila košarko na zelo visoko raven, kakršne se mlajši ljubitelji ne spomnijo. Sploh pa je košarka na teh prostorih vselej odigrala pomembno vlogo. Ko je skupna država že razpadala, je bila košarka ena zadnjih vezi in skupne motivacije. Obnovitev skupne košarkarske lige po krvavem razpadu države je bil simbolni korak k normalizaciji. Spet je postalo normalno, da navijač Partizana navija za »zmajčeke«, kot jim ljubkovalno rečejo, ko igrajo z mestnim rivalom Zvezdo; da navijači Krke privoščijo Zadru zmago nad Ljubljančani ter da so se po samoumevnih Afroameričanih, Latinoameričanih, Baltih, Gruzincih in kar jih še … klubi spet začeli mešati in sestavljati ekipe tudi po »naravni formuli« nekaj časa etnično nekompatibilnih igralcev iz regije. Regije, zaradi katere bi bog moral izumiti košarko, če je ne bi bilo. In na mikroravni je prav združitev omenjene zagrebške Cedevite in ljubljanske Olimpije v enovit, močan in atraktiven klub pokazala, kako enostavno se da tvorno sodelovati med sosedami, ki na politični ravni nista sposobni dokončno rešiti tudi najbolj banalnih mejnih in drugih odprtih vprašanj. A ne nazadnje in najpomembneje: prav košarka je slovenski predmoderni etnos nadgradila v sodobno nacijo. Puritanci bodo zgroženi, ampak ko je Goran Dragić, objet z Dončićem, Murićem, Nikolićem, Čančarjem in drugimi soigralci, dvignil pokal evropskih prvakov, sta se v zavesti ljudskih množic hipno oblikovali neka nova samozavest in identiteta. Ko ne štejejo več krvna spričevala; ko ne šteje več trdi č ali mehki ć v priimku, ampak zgolj pripadnost. Velika stvar. Tako rekoč rojstvo nacije!

Ampak naj nas evforija po zmagi nad janšizmom ne uspava. Tudi po 24. aprilu je marsikaj narobe. A to je normalna patologija urejenih kompetitivnih demokracij. Ravno v teh tednih in dneh se to razkošno demonstrira. O kandidatkah sem že pisal. A kandidati s časovnim zamikom dohitevajo »kreativne« tekmice. Zadnji, a ne poslednji tak eksces je označevanje legitimne in legalne programske zahteve neke stranke znotraj slovenskega ustavnega loka za pobalinstvo. To je morda celo kaj več kot pobalinstvo. Je demonstracija demokratičnega deficita kandidata za predsednika republike. Ni dovolj prostora in tudi ni potrebe, da bi dokazovali, da alternative obstajajo. Denimo »pobalinska Avstrija«. Pa tudi, da bi dokazovali, da se je Nato dokončno diskreditiral ob napadu svoje vodilne in brezprizivne članice na Irak brez mandata Združenih narodov in v nasprotju z vsemi postulati mednarodnega prava. Samo »izdajalsko« vedenje Francije in mlačnost Nemčije sta preprečila formalno vlogo zveze in vtis omilila. Da ne omenjamo Stoltenbergove nepremišljene, neodgovorne in hujskaške izjave januarja letos, da ima vsaka država – torej tudi Ukrajina – pravico, da se sama odloči, ali se bo pridružila katerikoli pogodbi ali zavezništvu. Vsaka, razen tistih seveda, ki mejijo na vodilno članico Nata ali zgolj pridejo v opreko z njenim interesom.