Kdo je na oblasti?

Janko Lorenci

12. 8. 2022  |  Mladina 32  |  Kolumna

Tu živimo, dva milijona nas je, v velikanski večini se nočemo izseliti. Izseliti se bo tudi vedno teže – države se bodo zapirale kot školjke, kajti podnebna kriza kakor svinec pritiska na vse pod seboj. Tudi na Slovenijo. Smo ogrožena in ekološko zaostala država. Še tepcem postaja jasno, da je vrag vzel šalo.

Zato nujno potrebujemo jasen načrt, kako se podnebnim spremembam, ki so že tu, prilagoditi, in kako tiste, ki prihajajo, omiliti ali preprečiti. Tak načrt je na primer nedavno sprejela Nova Zelandija. Mi načrta nimamo, so samo razdrobljene in delne rešitve, še te večinoma le na papirju. Zato se položaj slabša iz leta v leto. Zato je skrajni čas, da država dobi dober pregled nad stanjem stvari, nato pa v razumnem roku celovit akcijski načrt z jasnimi prioritetami, časovnicami in financiranjem.

Za to je seveda odgovorna vlada. Ustrezen ekonačrt lahko izdela samo izrazito multidisciplinarna skupina, sestavljena iz klimatologov, hidrologov, agronomov, energetikov, ekonomistov, naravovarstvenikov, družboslovcev ... Dobro bi bilo, če bi njeno vodenje glede na težo vprašanja prevzel Golob osebno. Tako kompleksen načrt bi bil/bo seveda odprt za sprotno dopolnjevanje.

Skušajmo laično natresti nekaj njegovih mogočih sestavin.

V prihodnosti se bo vse sukalo okoli pomanjkanja vode. To zahteva sistematično gradnjo vodnih zadrževalnikov, povezavo ločenih vodovodnih sistemov (še en dokaz brezumnega preobilja občin), namakalne sisteme, kjer je to mogoče, konec regulacije vodotokov, ki brez haska odnašajo vodo drugam. Pozabimo tudi na novo nuklearko, saj ne bo vode za njeno hlajenje.

Obljubljena solarizacija je prava, a izvedbeno zelo zahtevna usmeritev. Potrebne bodo tudi zapovedi in prepovedi: v ekološki Sloveniji bodo imele vse primerne zgradbe na strehah sončne celice. Na dobri kmetijski zemlji bo veljala popolna prepoved gradnje, saj postaja samooskrba ključna. Kmetje bodo gojili le razmeram primerne kulture. Postavljanje novih, na pol praznih nakupovalnih središč bo prepovedano. Prepovedano bo tudi širjenje koprskega pristanišča na naši miniobali in kriminalno pozidavanje Ljubljanskega barja, tega dragocenega skladišča vode. Na vseh parkiriščih, gradbiščih, ob cestah itd. bodo posajena drevesa. Podiranje zdravih dreves v mestih bo zločin.

Predvsem pa se bo na vse mogoče načine varčevalo z vodo, energijo, hrano, zemljo. Tu so takoj, na vseh področjih in brez velikih naložb, mogoči precejšnji prihranki. Torej se bo namesto sežigalnice sredi Ljubljane preprečevalo nastajanje odpadkov; v javnih prostorih, trgovinah, podjetjih itd. bo ogrevanje in hlajenje omejeno, občine se bodo morale ekološko povezovati, ne pa obsedeno graditi odvečna krožišča. Nihče ne bo smel imeti zasebnega reaktivca, kaka z vodo preveč potratna tovarna bo zaprta. In seveda varčuješ, če daš denar ne za orožje, ampak za več čiste vode in več sončnih elektrarn.

Za slabo stanje okolja so po malem krivi vsi – posamezniki, gospodarstvo, mediji, politika – slednja daleč najbolj. Odpovedala je vsa, Janša pa še celo zdaj zanika antropogenost podnebnega slabšanja. Naš trump pač.

Golobova vlada je komaj začela, in to sredi prepleta kriz. Krize so otrok starih politekonomskih zablod (svetovnih, ne zgolj naših) in skupaj s propadanjem okolja nepreklicno zahtevajo od oblasti široko zastavljen zasuk z ekologijo kot osnovnim poudarkom. Olajšala ga bo naraščajoča ekološka zaskrbljenost ljudstva, ki bo sprejelo tudi trde ukrepe – če jih bo politika pametno razlagala in utemeljevala. Kar ta čas najbolj manjka, je resna politična volja.

S tem smo pri Robertu Golobu. Premier z impresivnim številom poslancev najbrž ve, da je treba silovito potegniti za ekološko zasilno zavoro. Tudi osebno si je nakopal velik podnebni dolg – pred volitvami je govoril, da je okolje poleg epidemije prva prioriteta. Zdaj mora to potrditi z dejanji.

To je težka naloga. A pametna politika lahko problem obrne tudi sebi in Sloveniji v prid.

Država je že dolgo brez osnovne razvojne agende, nečesa, na kar bi se dalo obesiti delovanje oblasti in splošno razpoloženje. Reševanje podnebne krize lahko postane tako skupno sidro. Okolje je elementarna skupna dobrina, glede tega smo vsi v istem čolnu, in pri reševanju okolja, ki je reševanje sebe, lahko sodeluje vse prebivalstvo, ne glede na delitve levo-desno, verni-neverni, mesto-podeželje, domobranci-partizani.

Pametna, ambiciozna politika bi to možnost za nov skupni cilj izrabila in na njej gradila. Če bo izdelan jasen ekonačrt, če mu bodo sledila prava dejanja, sporočana pošteno in razumljivo, lahko načrt in ekozasuk postaneta manjkajoča vizija, točka sodelovanja v politiki in gospodarstvu in spremenita družbeno ozračje.

To je optimistična možnost v nevarnem, negotovem času, ko znova postajajo ključne tako elementarne stvari, kot so voda, zemlja, zrak, hrana … Država, ki bo te eksistenčne temelje ohranila v kolikor toliko dobrem stanju, bo v veliki prednosti. Taka država bo spet postala osnovno zatočišče državljanov v bistveno bolj zaprtem, skrčenem svetu. A čas pritiska in morala bi se zmigati takoj. To ni čas za privatizacije, za servilno, anemično zunanjo politiko, za drobne politične igre. To je čas, ko potrebujemo premišljeno, a nekonvencionalno, tudi drzno oblast. Njen zaveznik niso lobiji, ampak ljudstvo in javnost, za tak čas še bistveno premalo zahtevna.

V tem mandatu se bo ali naredil voditelj, ki si tako ime zasluži, ali pa bomo ugotovili, da je na oblastnem vrhu še en statusquojevec. Potem bo kolektivni voditelj prej ali slej postalo ogroženo ljudstvo in spet se bo dvignil večni zombi. Takrat bo burno ne samo v naravi.