Zgodbe

Janko Lorenci

5. 8. 2022  |  Mladina 31  |  Kolumna

Pomodrujmo malo o zgodbah. To je večpomenska, pogosta in lepa beseda – po godbi diši. Zgodba je lahko skoraj vse, od kuharske knjige in umora na vasi prek lokalnih volitev do Pogačarjeve zmage, gorečega Krasa in rdečih čeveljcev. Običajno gre za neko zaključeno dogajanje. A ne nujno, saj poznamo tudi zgodbe brez konca, ponavljajoče se zgodbe itd.

Zgodbe imajo svojo moč in ljudje jih imamo radi. Dotaknejo se nas, nas pregnetejo, prepričajo veliko bolj kot suhoparna poročila, teorije, analize … Najbrž zato, ker so nekakšen izsek, posnetek ali povzetek življenja. Analiz in teorij tudi ne moreš oziroma ne smeš poljubno oblikovati, zgodbam lahko dodajaš podrobnosti, stranske rokave, atmosfero, suspenz … in tako dosegaš zaželene učinke, denimo zavito sporočiš kak nauk, zbujaš strah, upanje itd.

Za prepričljivost zgodb se ve in zato marsikdo svojo robo prodaja v obliki zgodb. Veliki zgodbarji so države, politika, podjetja, cerkev in pri njihovih zgodbah je dobro biti previden. Nekaj primerov: vse države bijejo pravične vojne, vsa politika, demokratična in avtoritarna, nam govori, da vlada v imenu ljudstva ali vsaj zanj, čeprav ljudstvo tega ne čuti. Zahod pripoveduje zgodbo o sebi kot popku sveta in to počne že tako dolgo in deloma celo upravičeno, da je tudi nam, vzhodnjakom znotraj Zahoda, vcepil manjvrednostne komplekse. Tajkuni govorijo o nacionalnem interesu in delajo za svoj žep. Cerkev govori o večnih vrednotah, a deluje kot piarovec. Janša, nekoč komunist, nam pripoveduje zgodbo o strahotah komunizma, da bi nas spravil še globlje v zgodovino. Golob je dober pripovedovalec, vsebina njegove zgodbe pa ostaja neznana in šele čez leto ali dve bomo zanesljiveje vedeli, ali bo to zgodba o uspehu ali novo razočaranje v zgodbi o novih obrazih.

Običajni, pogosto profesionalni avtorji zgodb so pisatelji oziroma umetniki vseh vrst, novinarji, piarovci in mnogi drugi. Starši pripovedujejo zgodbe otrokom, da bi jih vzgajali, zabavali, uspavali. Zgodovinarji nam pripovedujejo zgodbe o preteklosti in nekateri skušajo z njimi vplivati na sedanjost. Futurologi nam slikajo prihodnost, da bi lajšali ali spreminjali življenje tu in zdaj. Skratka, motivi zgodbarjev so pisani, zelo različna pa je tudi svoboda, ki jo imajo pri pripovedovanju.

Najsvobodnejši so umetniki, saj se jim ni treba držati dejstev, konvencij, stvarnosti. Svoboda je bistvo umetnosti in njena pogonska sila. Drugi zgodbarji so praviloma dolžni upoštevati realnost. Pisatelj lahko po mili volji potvarja, provocira, se istoveti z morilcem, novinar, ki laže ali komu služi, pa se hitro onemogoči. Piarovec je plačan, da lepša svojega delodajalca, in lahko laže, a pri tem, drugače od pisatelja, ne sme biti zaloten. Toda resnici, izmuzljivi realnosti, brbotanju pod površjem se pogosto najbolj približajo pisatelji in umetniki nasploh, dejstvom in realnosti nezavezani. Najbrž prav zato, ker so najsvobodnejši. Zato jim tudi zaupamo bolj kot drugim.

Zgodbe o isti stvari so lahko diametralno nasprotne. Z zgodbami o napakah in propadu socializma se v glavnem hoče utrditi kapitalizem in prikriti njegove hibe. Druge, redkejše, a po svoje vedno bolj aktualne zgodbe o socializmu so nostalgične, ga hvalijo in pogrešajo. O isti preteklosti povsem različno govorita partizanska in domobranska zgodba. To velja za vse vojne, revolucije in podobne pretrese. Ob takih fenomenih se rado vsili vprašanje, ali ena in edina resnica sploh obstaja. Take dvojne ali trojne zgodbe so trdožive, in to govori, da sprejemanje pluralizma resnic nekako ne gre skupaj s človeško naravo. Človek ljubi gotovost, več resnic zbuja negotovost.

Tudi sedanjost, na primer ukrajinska vojna, je predmet različnih zgodb. Zahod oziroma njegove etablirane politike in medijski glavni tok verjamejo ukrajinski zgodbi, svetovni jug pa je do nje skeptičen vsaj toliko, da se noče pridružiti sankcijam. Uradna Slovenija in njeni prišepetovalci tudi po Janševem padcu verjamejo Ukrajincem predvsem zato, ker sledijo Uniji, ki sledi Ameriki, ki sledi sama sebi. Pač ne premoremo lastne niansirane drže.

Vsaka večja zgodba je praviloma sestavljena iz množice manjših. Vsaka od njih je zgodba zase in vse se sprijemajo v različne kombinacije. Zato so zgodbe držav, narodov, epoh tako nepredvidljive in zato se zgodovina ne ponavlja. Zato nikoli ne moremo dokončno reči, da je to in ono zgodba o uspehu. Tudi mi smo bili nekoč taka zgodba, a to je preteklost. Isto je mogoče reči tudi za našo nadomestno Jugoslavijo, EU. Vendar bi bilo brez nje še bistveno slabše, nevarno.

Številni pisatelji imajo najrajši zgodbe z odprtim koncem. Odprta zgodba pa je pravzaprav vsako dogajanje, ki tako ali drugače še ni nepreklicno končano. To velja tudi za zgodbo o Sloveniji, o ukrajinski vojni, Uniji itd. Največja in najusodnejša odprta zgodba današnjega časa je pogrezanje v okoljsko krizo, dogajanje z zelo nepredvidljivim koncem. Doslej je to zgodba o neumnosti, strašni neodgovornosti in zgrešenosti sedanje urejenosti sveta, zgodba, ki za nazaj, predvsem pa za ljudi za nami, zahteva jasen odgovor na vprašanje: kaj je zares napredek, kaj sploh hočemo?

To je vprašanje za skupnost in za posameznike. Zanje se rado reče, da si svojo zgodbo vsak piše sam. To drži le deloma. Saj imamo v sebi podedovane gene, ki nas vlečejo v to in ono, okoli sebe pa morje ljudi, stvari in dogodkov, ki tudi vplivajo na nas. No, nekaj svobodne volje najbrž premoremo, sicer ne bi bili odgovorni za nič.

Kakorkoli, ta svoboda in notranja ter zunanja prisila povzročajo, da je tudi življenje vsakogar od nas odprta zgodba. Odprta vse do končnega razpleta, bridkega, a pravično enakega za vse. Razplet pa zbuja večno spraševanje: je potem vendarle še kaj?

Toda to je že druga zgodba.