Vojna ali mir

dr. Bogomir Kovač

12. 8. 2022  |  Mladina 32  |  Ekonomija

Ukrajinsko-ruska vojna po slabega pol leta nastavlja vedno jasnejše ogledalo. To ni običajni meddržavni spopad, nekakšna izsiljena državljanska vojna. Ukrajinska kriza pomeni kulminacijo ameriškega neoliberalnega konservativizma in hkrati prikrit vojaški spopad z Rusijo. Prinaša dramatičen zaton ameriške politične dominacije in problematičen Putinov poizkus postavitve nove arhitekture sveta. Gre za geopolitični spopad glede ekonomskega obvladovanja energetskih virov ter ključnih surovin, trgov in finančnih tokov. Vojna v Ukrajini je očitno ta svet razbila na dvoje. Zahod se bori za ekonomsko prevlado in staro politično hegemonijo. Vzhod zahteva enakovreden položaj ter prerazdelitev vpliva in moči. Namesto ekonomske konvergence smo dobili politično divergenco. EU se je tu povsem izgubila in mi z njo.

EU je sprva ob ruski agresiji zasijala kot prava geostrateška sila, trdna in odločna politična unija. Članice so se povsem poenotile v obsodbi agresije in ekonomskih sankcijah. Brez ovir so sprejele milijone ukrajinskih beguncev, korporacije so se množično umaknile z ruskih trgov. Prva velika anketa javnega mnenja EU o vojni (ECFR, maj 2022) je zajela malo nad 8000 državljanov v 10 izbranih državah. Javnost se je razdelila na dva dela. Delež »mirovnikov«, ki se zavzema za diplomatske rešitve in hitro končanje vojne, obsega 35 odstotkov. Delež »pravičnikov«, ki podpirajo vojno in mir povezujejo s porazom in kaznovanjem Rusije, šteje 22 odstotkov. Tri četrtine je prepričanih, da je Rusija odgovorna za konflikt, in podpira pomoč Ukrajini. Toda razdeljeni so glede tega, ali Ukrajini bolj koristi hiter konec vojne za ceno izgube tretjine države ali zmaga in ohranitev celovite države za visoko ceno žrtev, razbite družbe in razrušene države. Kakšen je torej optimalen mir?

Prva skupina verjame, da mirna koeksistenca EU in Rusije temelji na jasni obsodbi vojne, toda obojestranskih kompromisih sobivanja. Druga skupina je prepričana, da lahko mir prineseta zgolj vojaška zmaga in umik Rusije. Tam je mirovni proces način obvladovanja vojnega konflikta, tu je vojna edina prava pot do miru. Mirovniki so politično bolj levo usmerjeni, pravičniki desno, v prvem taboru prevladujejo ženske, v drugem moški. Za evropsko javno mnenje sta ključna presoja uspešnosti sankcij in način doseganja miru. Zato podpora vojni pada sorazmerno z negativnimi učinki energetske krize, inflacije in recesije, pa tudi poznavanja ozadij krize. In v tem se evropsko javno mnenje in domači podpisniki dveh javnih pisem o odnosu Slovenije do vojne niti ne razlikujejo. Dobili smo novo vlado, njena zunanja politika je manj aktivistična od Janševe, ni pa drugačna. V Ukrajini podpiramo vojno in ne miru, v Natu smo sporne nakupe orožja zgolj odložili, še vedno kimamo Bruslju in ploskamo ZDA. Domači spopad pravičnikov in mirovnikov so Golobovi konformistično preskočili. Morda pa na pogorišču Krasa denar za osemkolesnike raje namenimo za gasilsko opremo domače »bataljonske skupine«. Za gašenje pravih požarov, ne vojnih.

Evropski prelom z Rusijo je očitno nepovraten. Nobenih možnosti ni več, da bi Rusijo bolj povezali z EU, kar bi bila celo smiselna rešitev. EU danes čuti svojo enotnost skozi vojno in ne mir, njeno lepilo postaja vsesplošna militarizacija družbe in ne socialna varnost. Zato je v ospredju strah, kako zaustaviti morebitno rusko agresijo proti zahodu, ne pa, kako povezati evroazijski prostor, naravno kopensko zaledje EU. Večina ljudi vidi, da v tej vojni največ izgublja prav EU. Ne pozabimo, zadnjih petnajst let je povprečna realna rast jedrne EU zgolj 0,6 odstotka, štirikrat manj kot v obdobju 1993–2008. Namesto da bi se politično krepila, postaja ekonomsko vse šibkejša. Ukrajinska vojna je zgolj poglabljanje njenih kriz, pomeni novo geostrateško marginalizacijo EU. Kaj torej storiti, kako stopiti iz sence te krvave in nesmiselne vojne?

Ruska agresija je v veliki meri posledica ameriške mišelovke, dolgega razpadanja svetovnega reda, vedno pogostejših kršitev mednarodnega prava in suverenosti držav s strani velesil. ZDA že dolgo zagovarjajo doktrino, da je globalno vojaško obvladovanje sveta ključ do njene politično-ekonomske dominacije. Ukrajina je bila za ZDA že petnajst let ključ širitve liberalne hegemonije, načrtovan vzvod konfliktov z Rusijo. ZDA so danes prek Nata in EU de facto v vojni z Rusijo, tam je njihovo orožje, inštruktorji, poveljniška podpora. Tudi mir, morda na pomlad 2023 v kakšnem Oslu, bo dejansko posledica dogovora med ZDA in Rusijo, Ukrajina in EU bosta tam zgolj statista, kot v Minsku. Biden bo moral kloniti pod pritiski domače javnosti, Putin morda zaradi vojnih žrtev. Kompromis bo takrat mogoč za ceno preprečitve jedrske vojne, kot vsa desetletja pred tem. Usoda krimskih vojn 1853–1856 se bo kot sodobna farsa še enkrat ponovila.

Rusija na drugi strani pospešeno gradi svoje politično-ekonomske koridorje z Azijo, zlasti prek Kaspijskega jezera in Severnega morja. Skupnih iniciativ evroazijskih integracij je veliko, od razširjenja skupine BRIC do evroazijske ekonomske unije (EAEU), množice drugih pobud (SCO, BRI, INSTC …). Politična naveza s Kitajsko gradi most, ki obeta zgolj širitev globalne avtokracije, drugačen, toda še bolj surov politični kapitalizem, novo teptanje človekovih pravic in neenakosti … Svet na drugi strani ni nič boljši od našega, spopad med ZDA in Kitajsko zato ne obeta dobre rešitve. In zakaj bi morali biti del tega?

Slovenija potrebuje skrbnejšo izbiro alternativ, bolj uravnoteženo, nevtralno politiko za umiritev razmer. To nam lahko prinese več koristi in tudi moralne avtoritete. EU je za nas sprejemljiv dežnik kot alternativa ZDA in tudi Kitajske. EU nastavek ima, potrebuje zgolj pameten civilizacijski zasuk. Tega ni treba braniti in vsiljevati z orožjem, mir je njeno staro lepilo. Skrivnost svobode je na koncu vedno le pogum.