Novinarstvo

N'toko

19. 8. 2022  |  Mladina 33  |  Žive meje

Nedavni prestop novinarke Vesne Vuković v ekipo Roberta Goloba je v komentatorskih vrstah povzročil pravo moralno histerijo. Ali je sprejemljivo, da se prepletajo medijski in politični poklici? Bi se morali takšni prestopniki za vedno odpovedati pisanju? Za novinarski ceh je bila to seveda priložnost, da znova poudari izjemne etične vrline novinarskega poklica, ki da se ne sme pajdašiti z umazano politiko. Uroš Esih je za Delo zapisal, da je »novinarstvo poslanstvo«, ki ga pečanje s politiko degradira. »Novinarstvo je način življenja …Ob nekaterih trenutkih pa tako pljunemo v lastno skledo, da je ponos krepko načet,« smo lahko slišali od Danijela Posleka na Radiu Slovenija. Predstavnica Društva novinarjev Slovenije Petra Lesjak Tušek se je spraševala, »kdo bo še verjel novinarjem, ki gredo v posteljo s politiko«, in dodala: »… od novinarja javnost pričakuje neodvisnost, določeno mero objektivnosti, nepovezanost s strukturami moči«. Kaj je sprožilo takšno refleksijo in zakaj so izmed vseh ljudi, ki iz različnih poklicev prestopajo v politiko, novinarji edini, ki morajo skozi sito moralne presoje?

Razprava je zgolj zadnja v dolgi vrsti podobnih polemik, pri katerih imamo vedno opravka s trkom dveh liberalnih fantazij. Na eni strani je fantazija neke politično neodvisne civilne sfere, ki jo pooseblja nepristranski in neideološki novinar. Mediji gojijo kult novinarja kot lovca na resnico, trmastega detektiva iz črno-belih filmov, ki pozno v noč bdi nad tajnimi dokumenti in tvega svoje življenje za resnico. Novinarja naj ne bi ovirali interesi, prepričanja ali potrebe, ne odgovarja nobenim »političnim botrom« ali »strukturam moči«. Vsak novinar seveda ve, da je to daleč od resnice in da njegovo delo tako kot vsako drugo pogojujejo finančna sredstva, pa če ta prihajajo iz strankarskih kufrov ali po ovinku skozi oglaševalski in proračunski denar, vseeno pa liberalna ideologija od njega zahteva, da obnavlja mit o herojskemu posamezniku, ki stoji naproti monolitnemu sistemu. »(Novinarji) smo norci, ki se dajemo na pladenj in v zobe zato, ker smo vsaj nekoč verjeli, da lahko spreminjamo svet s tipkanjem novinarskih člankov,« je v odzivu na odhod kolegice Vuković iz Necenzurirano zapisal Primož Cirman (kmalu potem, ko je njegova žena postala direktorica vladnega urada za komuniciranje).

Nasproti tej fantaziji pa leži podoba politike kot čiste negacije civilne sfere – polje, ki ga zaznamujejo samo sebični interesi. V liberalni domišljiji je nekdo, ki se želi povzpeti v javno funkcijo, lahko samo lopov. Liberalizem globoko prezira politike in se jih ves čas trudi zamenjati z ljudmi iz stroke, prava, gospodarstva … ljudmi, ki naj ne bi imeli političnih ciljev, ampak zgolj počnejo to, kar je objektivno najbolje. In paradoksalno, ker se po skoku v parlament vsi ti ljudje spremenijo v politike, katerih poklic je po definiciji zastopanje interesov, liberalni volivci hitro sklenejo, da so očitno »isti kot vsi ostali«. Novinarje, te poosebljene nosilce objektivnosti, je zato ob morebitnem prestopu v strankarske vode treba že vnaprej preventivno obsoditi. S svojim prestopom v politiko namreč nevarno drezajo v fantazijo, da nasproti materialistične politične oblasti vedno stoji nesebični in nevtralni posameznik.

Ta ideološki trik, ki z risanjem meja med institucijami poskuša ene segmente družbe povleči ven iz polja banalne materialne nujnosti, je seveda del problema. Največkrat namreč zakrije prav glavni razlog za beg novinarjev: da je novinarstvo postalo beden poklic. Leta varčevanja, prevzemov, odpuščanj in prekarizacije so ustvarila neglamurozne pisarniške službe, kjer ljudje prepisujejo agencijske novice in povzemajo tiskovne konference. Politični pritiski niso edini problem – oblast skorajda nima česa cenzurirati, saj je bilo raziskovalno delo večinoma že žrtvovano na oltarju tržne objektivnosti. Kljub temu pa se s fakultet vsako leto na polje usuje množica novih piscev, ki ne bi radi zgolj iskali resnice, ampak od svojega dela tudi živeli – po možnosti čim bolje. Za tiste ambicioznejše so mediji karierna odskočna deska, kjer si lahko naredijo prepoznavno ime, spoznajo pomembne ljudi in ob prvi priložnosti svoje veščine unovčijo v donosnejših sektorjih. Nobene mistike ni v tem, nobene moralne zaveze. Ravno zato, ker novinarji niso zavezani kakemu političnemu projektu, jim ne moremo zameriti, da obravnavajo svoje delo kot vse ostale službe.

V istem obdobju so politične stranke izgubile svoj tradicionalni kadrovski bazen. Ne le, da je razpadla mreža mladinskih organizacij, iz katere je partija nekoč pobirala kadre, ampak je tudi figura kariernega politika, ki se je leta komolčkal skozi institucije, postajala vse manj privlačna. Tehnokratski razred, ki je prevzel oblast, je svojim volivcem obljubljal ljudi, ki so »v življenju nekaj dosegli« kot posamezniki: poslovneže, pravnike, športnike, medijske osebnosti. In kdo je boljši za tako delo kot novinar, prepoznaven obraz, ki se službeno ukvarja z resnico? Magnetizem med političnim in novinarskim poklicem je zato v liberalizmu povsem neizogiben. Pojavil se je že takoj ob osamosvojitvi, začenši z Janezom Janšo. Po Majdi Širci, Ljerki Bizilj, Mojci Drčar Murko, Danici Simšič, Dejanu Karbi, Tanji Fajon, Ireni Jovevi in še desetinah drugih se lahko vendarle nehamo pretvarjati, da gre pri skokih novinarjev v politiko za nekakšen moralni odklon, ki bi bil ob tem značilen zgolj za avtoritarne desničarje.

Vprašanje medijske avtonomije je seveda pomembno, a z idealiziranjem poklica novinarstvu ne delamo nobene usluge. Fokus na individualnih odločitvah novinarjev nima dosti analitične vrednosti, zgražanje nad njimi pa je zgolj še performans. Mediji pač ne pripadajo posameznim piscem, ampak lastnikom. In ne glede na ideološko motivacijo zaposlenih je lastniška struktura tista, ki njihovo delo veže s političnimi projekti, pa če se tega zavedajo ali ne. In medtem ko se ukvarjamo z moralno dopustnostjo novinarskih prestopov, je bilo lastnikom medijskih hiš dovoljeno prestopiti prav vse meje politične in poslovne higiene. Ne govorim le o vulgarnem rovarjenju SDS, ampak tudi o subtilnejši konsolidaciji medijskega imperija Martina Odlazka, o balkanskem pohodu srbskega milijarderja Dragana Šolaka, o vplivu gradbenih velikanov na časnik Delo, o tem, kako so župani zlorabili občinska glasila … Politični interesi v medijih so neizogibno dejstvo, in kot nam kažejo novinarke RTV, se proti njim ne bori z abstraktnimi parolami, ampak s sindikalno akcijo.