Pogorišče iluzij

dr. Bogomir Kovač

19. 8. 2022  |  Mladina 33  |  Ekonomija

Mario Draghi je desetletnico svojega znamenitega reševanja evra na čelu ECB julija 2012 kronal z odstopom s čela italijanske vlade. Uspelo mu je na položaju guvernerja ECB in pogorel je v vlogi politika kronično nestabilne, toda vplivne Italije. Vendar je njegova usoda več kot simbolna. Tehnokratsko vodenje ECB je očitno lažje kot domače politično barantanje, evropski parket je manj zahteven od nacionalnega. Evro je vseskozi izvirna ekonomska rešitev, simbolni kapital politične moči EU. Toda hkrati je tudi vir političnih asimetrij in gospodarskih kriz. Nenavadne monetarne politike v EU in drugod so v teh desetih letih postale prej težava kot rešitev. Finančni cunami brezglave kreditne ekonomike šele prihaja, inflacija pa je že tu. Italija je Ahilova peta EU, odličen primer teh kriznih zadreg. Njen gospodarski zlom bi v Bruslju in Frankfurtu težko preživeli. In največ koristi bo od tega spet imela osovražena Moskva, ne slavni Rim.

Tri Draghijeve znamenite besede na finančni investicijski konferenci v Londonu leta 2012 so prišle v ekonomsko zgodovino. Zatrdil je, da bo ECB branila evro in EU »z vsemi sredstvi«, da bo za to storila vse, kar je treba. To je bila preprosta, razumljiva in prepričljiva politična izjava. Moč besede je v rokah neodvisne institucije in kredibilnega bančnika postala politična zaveza, ki je obrnila ekonomski tok dogodkov v EU. Toda ekonomski uspeh in politična usodnost te izjave nista enoznačna. Nikoli ne bi imela takšnega vpliva, če evro in EMU ne bi bila tako močno lepilo EU. Oboje, Draghi, karizmatični profesor ekonomije in preizkušeni bankir, ter ključna vloga ECB, sta utrdila njegovo legendo o rešitelju evra in EU. Dovolj za slavo ekonomske zgodovine, premalo za politični piedestal.

Centralne banke so svetilnik tržne ekonomije, določajo pogoje gospodarjenja in tveganj. Predvidljivost napovedi zmanjšuje negotovost poslovanja, njihovo odgovorno ravnanje povečuje tržno zaupanje. ECB in evro sta institucionalna inovacija, skupen denar brez političnega zaledja in fiskalnih kapacitet (politične in fiskalne unije). Toda centralizacija monetarne politike (ECB) in popolna decentralizacija fiskalne politike (članic) ni dobra rešitev. V krizah EU ostaja brez potrebnih fiskalnih transferjev. Zaradi enotnega tečaja lahko države konkurenčnost izravnavajo zgolj z različnimi višinami plač, s tem pa se neenakost stopnjuje. Hkrati bogati sever s presežki plačilnih bilanc, ker EU nima pravega »mehanizma recikliranja« (Varufakis), vedno znova tvegano kreditira problematični jug unije. Evrska kriza 2009– 2012 je naplavila vse to.

Tu imamo v rokah zgolj tri trike, rast produktivnosti, poceni kreditiranje ali inflacijo. ZDA so leta 1971 opustile vezavo dolarja na zlato in odprle prosto pot špekulativnemu, neobdavčenemu finančnemu kapitalu. Leta 1994 so v Marakešu nova trgovska pravila dovolila prosto globalno preseljevanje industrijske proizvodnje. In Kitajska je leta 2001 kot članica STO z zahodnim kapitalom hitro postala svetovna tovarna poceni industrijskega blaga. Globalizacija gospodarsko povezuje svet, četudi pod politično taktirko Zahoda. Toda kapitalizem se vedno sfiži, ko lažje zaslužite na borzah kot v realnem biznisu. Odziv na veliki finančni zlom leta 2008 je bil povsod enak. Centralne banke ZDA, EU, Japonske in VB so preplavile zahodni bančni sistem z več kot 22 tisoč milijardami evrov pomoči. Operacija z ničelnimi ali celo negativnimi obrestnimi merami je dobila evfemistično poimenovanje »kvantitativno popuščanje« (QE). Toda denar je spet končal na borzah, države pa so končale v dolgoročni stagnaciji, deflaciji in največji zadolženosti dotlej. Čudaška monetarna politika ni prinesla odrešujočih čudežev. Smo pa čudake na njenem čelu razglasili za junake.

Finančne mahinacije so se ponovno zalomile na trgih energentov, surovin in dela v postpandemični krizi. Ponudbeni šoki na eni strani in poplava denarja na drugi so tokrat sprožili inflacijsko spiralo. Neznosno negotovost stopnjujeta prikrita vojna med ZDA in Rusijo v Ukrajini ter opletanje z zeleno agendo v EU. Zasuk monetarne politike in zvišanje obrestnih mer vodita najprej v zlom trga obveznic, jedra globalnega finančnega sistema. Kaj to pomeni za ZDA in njihov dolg (30 tisoč milijard dolarjev), za prezadolženo EU ali Japonsko, za skupni svetovni dolg, ki že presega 250 tisoč milijard dolarjev? Kdo bo kupoval obveznice teh novih zadolžitev? Kitajci, Rusi, Indijci …? In kdo je tu »tretji svet«? Prej razviti »severozahod« kot nerazviti »jugovzhod«, zato želi »veliko resetiranje« sveta (Davos) doseči z vojnami. Dovolj so tu zgolj tri Draghijeve besede, »z vsemi sredstvi«, »za vsako ceno«!

Dejansko je zahodni svet bitko že izgubil. Njegove centralne banke tokrat ne morejo uporabiti metode QE, rešitev so morda digitalne valute in nadzorovan plačilni promet. Toda to je danes popolna politična iluzija, četudi bi centralni bankirji vsevprek postali predsedniki vlad. Draghi je padel, ker je politična desnica v Italiji prej kot drugod opazila novo priložnost za družbeni ekstremizem. EU je zanje prevara, solidarnost napaka, vsak naj skrbi zase ali pa izsili pomoč, tudi Putinovo ali Xijevo. Zadolžena Italija je za EU prevelika, da bi propadla, zato igra »prostega jezdeca«. Računa na evropsko socializacijo pomoči in novo privatizacijo koristi. Toda EU je tokrat otročje nasedla na ameriški globalni plitvini. Divergenca sveta se stopnjuje, dezintegracija EU spet postaja realnost. Ekipa von der Leynove pa je zapisana pozabi.

Draghi je torej resnično pravi znanilec sprememb. Ne toliko monetarnega ekonomskega čudeža kot morebitnega političnega zloma EU. Projekt NextgenerationEU in njegovi finančni vzvodi (RRF) so že v muzeju. RePowerEU in zelena podnebna agenda sta zgolj bližnjica do novih težav in improvizacij. »Super Mario« je odšel. Za njim ostaja pogorišče ignorance in iluzij, »super EU«!