Novinarke niso lokomotive

Vlado Miheljak

26. 8. 2022  |  Mladina 34  |  Dva leva

»Stopiva v dvigalo, mu na ves glas govorim, kaj vse in kako morava povedati. Nenadoma Kmetič v dvigalu pritisne znak stop in dobesedno skoči name. (…) V prvem trenutku sploh nisem dojela, kaj se dogaja, tako sem bila presenečena. Z enim korakom je bil sindikalist na meni, njegove roke so me zagrabile, poskušal me je poljubljati po obrazu in vratu.«
— Pričevanje televizijske novinarke o spolnem nasilju programskega svetnika RTV in člana SDS Slavka Kmetiča (N1, 16. 8. 2022)

»Aktiv novinarjev Radia Slovenija izreka podporo sodelavcema Saši Krajncu in Vesni Pfeiffer. Direktor Televizije Slovenija Uroš Urbanija ju je v dopisu, ki ga je poslal odgovorni urednici Informativnega programa Jadranki Rebernik, obtožil, da sta brez strokovnih podlag zagrešila ’hudo programsko kršitev’, odgovorni urednici je zato predlagal, ’da z obema delavcema opravi pogovor in jima določi naloge, ki jih bosta lahko profesionalno opravljala’. V aktivu se strinjamo z Društvom novinarjev Slovenija, ki ugotavlja, da je direktor televizije s tem dopisom novinarju in urednici posredno grozil s premestitvijo. Gre za nedopusten pritisk in ustrahovanje novinarjev in urednikov, ki niso pripravljeni slediti neprofesionalnim in škodljivim navodilom nadrejenih, ampak še vedno pokončno opravljajo svoje delo, ki je predvsem namenjeno javnosti. …«
— (MMC TVS, 23. 8. 2022)

Ravno šest mesecev je, odkar se je začela krvava morija v Ukrajini. Dolgo. Predolgo. Nedvomno pa se bo končala. Slej ali prej. Še vsaka se je. To je samo vprašanje volje in cene. Končala se bo, ko bodo vse tri strani za. Ta čas se še nihče, razen ubogih par, ki bežijo s culami iz podrtih domovanj, ne želi niti dogovarjati, kaj šele dogovoriti. Putin živi za vojno, Zelenski živi od vojne, zahodni demokratični svet pa od kar najbolj prolongiranega konflikta, ki domnevno na dolgi rok slabi in izčrpava nasprotno stran v obujeni hladni vojni. Sami vojaški spopadi so se že zdavnaj umaknili z medijskih naslovnic in prvih strani z udarnimi novicami. Vračamo se v neko normalnost, katere sestavni del je morija v Ukrajini. In to pomeni, da vojna resnično lahko traja v nedogled. Vse dokler ne bo zmanjkalo Ukrajincev, ki jih Zahod žrtvuje v vojni svetov …

Še dlje traja agonija na nacionalni televiziji. Tudi ta bo prej ali slej mimo. In tudi v tem primeru je vprašanje, za kakšno ceno. Bo ob koncu Janševega lomastenja po nacionalki od nje še kaj ostalo? Tudi če bi jim jutri uspelo nevtralizirati vse notranje in pritepene Janševe vojščake, si zlasti televizija zlepa ne bo opomogla. Ko je Golob prevzemal oblast, je ob obljubi kadrovske normalizacije podcenjeval nevarnosti, ki tičijo v proceduri. Danes je jasno, da drži, kar sem napisal poldrugo leto pred volitvami in eksplicitno poudaril takoj po volitvah; namreč, da bo težko izpeljati dejanševizacijo, ne da bi nova oblast sama uporabila janšistične metode. Skratka, potrdilo se je, da je bila volilna zmaga še najlažji del procesa prehoda iz janšizma v odprto družbo in državo. Dogajanje na nacionalki se v teh dneh kaže v nadvse razkošni perverznosti. Janša je očitno sestavil svoj dream team za pokončanje javne televizije. Po svoji destruktivni logiki: česar ne morem osvojiti, razrušim. Notranji ešalon medijskih škodljivcev z raznimi možini, pirkoviči, milenkovići ter z vrhovno poveljnico Jadranko Rebernik je zato dobil v prestopnem roku vrhunsko okrepitev v Janševem človeku za specialne medijske naloge Urošu Urbaniji. Sedaj je krog sklenjen. Nobenih zadržkov, samoomejitev več ne bo. Sedaj se materializira zlovešča napoved najbolj primitivnega v Janševi medijski vojski. Kajpak Slavka Kmetiča, ki je pred volitvami lahkotno nagovarjal članstvo SDS na javni sceni, jim prostodušno razlagal, kako kliče in daje navodila Jadranki Rebernik, ter eksplicitno povedal: »… A zdaj gre v pravo smer, še posebno po 24. aprilu, ko bomo pa zmagali, bo zadeva začela res iti v pravo smer ... Dva, tri, bom jasno povedal, dajmo odpoved, potem pa bo mir ... Red bomo naredili. Mi imamo čvrsti programski svet, mi imamo 21 svetnikov, ki smo kot en mož, mi se prej ene stvari zmenimo, in ne glede karkoli oni napišejo ali zahtevajo, programski svet deluje enotno z jasnimi zahtevami vodstvu, kaj naj naredi …« No, k sreči niso zmagali, a učinki so vsaj v tem trenutku skoraj taki, kot če bi. Zdi pa se, da bodo Kmetiču obtožbe o spolnem predatorstvu bolj koristile, kot škodile. Kajti samo vprašanje časa je, kdaj bo popolnoma eksplicitno obtožbo poskušal vsaj v svojem okolju obrniti sebi v prid. Češ, »zaradi moje politične dejavnosti me poskušajo diskvalificirati in diskreditirati«. Seveda bo obtožbo, v kateri sta javno izpostavljeni ime in pričevanje žrtve, treba šele dokazati in sprocesirati. A je obtožba res hud problem, ki se ga zaveda tudi vrh SDS, saj se je zavil v molk, hkrati pa strankini korporativni mediji na široko pišejo o domnevnem spolnem predatorstvu na ljubljanski kulturniški sceni, da bi preglasili obtožbe na račun Kmetiča. Kmetič je res sramota za javno hišo. Pač strojevodja, ki si predstavlja, da je novinarka in tudi ženska nasploh lokomotiva, s katero je treba zgolj na ustrezen način ravnati, se je z odločnimi prijemi lotiti, pa gre sama od sebe.

Kakorkoli. Sedaj je prišlo do točke preloma. Pomiritve ne more biti. Nekdo bo odšel. A za začetek naj sindikat obvesti zaposlene, naj v dnevih in času zasedanj programskega sveta RTV preventivno ne uporabljajo dvigal.