Gorbačov in Putin

Bernard Nežmah

2. 9. 2022  |  Mladina 35  |  Pamflet

Ob smrti zadnjega sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova so zahodni in slovenski mediji polni hvale na račun njegovega vladanja, v Rusiji pa je o njem izrekel spoštljivo oceno prezident Vladimir Putin, medtem ko internetni časniki ob rešpektu navajajo vrsto njegovih napak. Vladar, ki je bil v svetu čislan, v domovini pa nepriljubljen. A to ni refleks Putinove dobe; leta 1996 je prvič sodeloval na svobodnih volitvah, na katerih je zmagal Boris Jelcin pred Genadijem Zjuganovom, on pa se je uvrstil na sedmo mesto z vsega pol odstotka glasov. Sramotni polom!

Gorbi, kot so ga popularno imenovali, je seveda zgodovinski lik. Med letoma 1985 in 1991 je bil prvi mož partijske velesile, ki je nastopal diametralno drugače od mračnih likov generalnih sekretarjev partije, kot so bili Leonid Brežnjev, Jurij Andropov in Konstantin Černenko. Vpeljal je dve paroli, ki sta v ruski obliki prišli celo v besedišče angleškega jezika: glasnost in perestrojka. V času, ko je o vsem odločal politbiro, ljudstvo pa je molčalo ali največ prikimavalo, je on spodbujal državljane, da se oglašajo s svojimi drugačnimi predlogi, in to ponazoril tudi s tem, da je nobelovca in fizika Andreja Saharova, ki je bil kot mirovni oporečnik interniran v Gorkem, rehabilitiral in mu dal mesto v družbi. Bil je razsvetljeni vodja, ki je osebno širil demokratične principe. V svetu je še bolj zablestel, ko je končal hladno vojno, se odpovedal vojaškim intervencijam v državah vzhodne Evrope ob padcu Berlinskega zidu in se sončil v hudomušnih srečanjih z Ronaldom Reaganom in Margaret Thatcher ter dosegel svoj zenit z nobelovo nagrado za mir 1990. Toda na podelitev ni prišel, poslal je svojega odposlanca. Kaprica?

Ne, počutil se je kot utelešenje demokracije, v hipu, ko se mu je kdo odločno uprl in zahteval drugačne ukrepe, je pobesnel. To je doživel Boris Jelcin kot šef moskovske partije in član politbiroja, ki je zahteval drugačne reforme in mu očital kult osebnosti. Tudi on je bil popularen na zahodu in deloval je kot prepričljivejši demokrat. Jeseni l. 1987, ko se je zdravil v bolnici, ga je dal Gorbačov pripeljati iz bolniške postelje na partijski vrh, kjer ga je napadel v uvodnem referatu, za njim pa je vrsta govornikov še nekaj ur obračunavala z Jelcinom, ne da bi slišali en glas v njegov prid. Nobene glasnosti torej. In moskovska laterna demokratičnosti je bila upihnjena. Ko se je čez dve leti na splošnih volitvah deputatov Jelcin zmagoslavno vrnil, je izbral drugačno strategijo zoper Gorbačova. Kot vodja ruske republike je gradil avtonomijo, s katero je vrhovnemu vodji izmaknil državo. Ruski zakoni so začeli počasi preglasovati sovjetske in konec leta 1991 je Jelcin razglasil suverenost ruske države skupaj z ukrajinskim in beloruskim voditeljem. Gorbačov je ostal predsednik brez države in nato izstopil iz absurda. Ker ni bil sposoben prenesti, da prelomne odločitve izbere še kdo drug razen njega, Jelcin ali kdorkoli že, je posredno pripeljal v državni razpad Sovjetske zveze. Še prej v ekonomski, saj je na koncu njegove vladavine vihrala 300-odstotna inflacija, zaradi pomanjkanja blaga so se vile neskončne vrste pred trgovinami, notranji dolg se je povečal za dvakrat, podjetja niso imela denarja za izplačilo plač, zlate rezerve so padle na desetino. Njegove reforme so prinesle gospodarski dizaster.

Toda Gorbačov je pomenljivi lik, ker med zahodnjaki velja tudi kot antipod Putinu. Zoper njega je izrekel nekaj odmerjeno kritičnih besed, tako da se v zadnjih 15 letih nista več srečala. A nazaj k Nobelovi nagradi: zakaj se je izognil ceremonialu podelitve in svetovnemu glamurju? Ko je spomladi leta 1990 sovjetska republika Litva razglasila svojo suverenost na papirju, je uvedel gospodarsko blokado. Ker je uporna republika počasi implementirala lastno zakonodajo, je bil spopad v zraku. In ne po naključju je posegel zahod in poznavajoč njegov hybris ga ovekovečil kot svetovnega mirovnika. Gorbi nagrade ni mogel zavrniti, a bil je toliko persone, da je ni hotel osebno sprejeti, ker je že pripravljal vojaško intervencijo. Decembra lavreat za mir, januarja pošlje tanke v Vilnius!??? Ne, mož je dal vseeno nekaj na svoj ugled in imel nobelovski govor v Oslu šele po ustavitvi latvijskih poskusov osamosvojitve v trenutku statusa quo. Preprosto, Litva je pod Gorbačovom ostala del Sovjetske zveze, suverenost je dobila šele po razpadu Sovjetske zveze.

In sedaj finalna točka: kako bi ravnal on v konfliktu z Ukrajino? V intervjuju za Komsomolsko pravdo je kmalu po Putinovi aneksiji Krima dejal, da je Krim ruski otrok, da bi se o njegovem statusu morali dogovoriti l. 1991 ob razpadu skupne države. Na dilemo, da je aneksija kršenje mednarodnega prava, je zastavil protivprašanje: kje je bilo mednarodno pravo, ko so razstavili Sovjetsko zvezo? Torej mehka varianta Putina? Leto kasneje je v intervjuju za der Spiegel začel sentimentalno: moja mati je bila Ukrajinka, moja žena Ukrajinka, sem na pol Ukrajinec, prve besede, ki sem jih izgovoril, so bile v ukrajinščini. Toda spoštujem voljo ljudstva, na Krimu je bila na referendumu velika večina za združitev z Rusijo – ravnal bi podobno kot Putin, ko bi bil na njegovem mestu!

Gorbačov je bil ljubljenec zahoda, toda vladal je le 6 let. Tudi Putin je bil v prvih dveh mandatih do leta 2008 svetli lik, na Rdečem trgu v dobi Gorbija ni prepevala legendarna skupina the Beatles v podobi Paul McCartneya, ampak šele leta 2003 s Putinom med publiko. Kremeljski vladarji niso tako zelo različni, kot nam jih slikajo.