Anonima

Bernard Nežmah

16. 9. 2022  |  Mladina 37  |  Pamflet

Pred tednom je Združenje publicistov pozvalo medije, naj nadaljujejo poročanje o spolnem nasilju nad ženskami v zadevi Fotopub, saj ocenjuje, da se o temi komajda poroča. Dejansko neverjetno, običajno se novinarji ukvarjajo z aferami v neskončnost, tokrat v osrednjih medijih le drobtinice in še te speljane na vzporedne aspekte. Hvala Bogu, da imamo javni medij, kot je RTV SLO. Voditelj Igor Bergant je izrekel ilustrativno oceno, ki leti na vodstvo nacionalke: »Če uničijo informativni program, ljudje ne bodo imeli več varnega pristanka, kamor lahko pridejo po dostopne in relevantne informacije. Zamislite si svet, v katerem se vse razlaga prek interneta, facebooka, ali – z vsem spoštovanjem – zasebnega tiska. Družba nujno potrebuje zanesljiv javni servis informacij.«

Teza torej, ki jo postavlja na apriorno in nedosegljivo mesto med mediji. In res, v zadnji Tarči so prikazali glavnega akterja Dušana Smodeja, ki je povedal, da ga policisti v slabem mesecu še niso zaslišali. Oddaja resda ni uperila prsta zoper nedejavnost policije, toda sprožila je šok pri gledalcih. Tako da je le kak dan kasneje generalni direktor policije izrazil začudenje. Nekaj tednov nazaj se je v Ljubljani dogodil protest v podporo žrtev spolnih predatorjev pod naslovom Nisi sama, na katerem sta korakali tudi policijska in pravosodna ministrica. Zoper koga je demonstrirala ministrica Tatjana Bobnar? To je tako, kot če bi šef inšpektorjev za delo hodil na čelu protestnikov zoper izkoriščevalsko podjetje, namesto da bi ga sam oglobil. A reč je še hujša. Kriminalisti niso osumljencu zasegli računalnika in mobilcev. Desetletja nazaj so možje pregona prišli k tedanjemu poslancu Andreju Magajni in mu v hipu pobrali kompjuterje z obtožbo nezakonitega distribuiranja pornografije. Mož je imel poslansko imuniteto, a je bil deležen takojšnje akcije. Nato se je sicer izkazalo, da je nedolžen, policija pa je začuda izgubila zaplenjene diske. V tej atmosferi ljudske kritike na policijsko delo je zdaj pred kamere prišel direktor ljubljanske policije Damjan Petrič in predstavil rezultate preiskave: 10 kaznivih dejanj in 3 osumljeni. Kako je torej o prvem jasnem in konkretnem nastopu iz policijskih vrst poročala RTV SLO? V osrednjem dnevniku ga je postavila kot zadnji prispevek v 23. minuto in mu odmerila epskih 45 sekund. Poglejmo njeno tekmico POP TV: ta je dogodek osvetlila že v prvi polovici oddaje, namenila pa mu je 2 minuti in 11 sekund. Medtem ko je javna TV predvajala gledalcem samo izjavo policijskega direktorja, jo je zasebna teve hiša postavila v kontekst in pred kamero povabila tudi Majo Meglo, ki je pozvala prizadeta dekleta, naj se obrnejo nanjo.

Privatna firma je na celi črti profesionalizma deklasirala nacionalko, ne da bi protestirala, zakaj država plačuje za informativni servis le nacionalki, njej pa nič.

Smo naslednji dan uzrli izjavo stavkovnega gibanja RTV SLO, ki direktorju in odgovorni urednici očita, da novinarjem preprečujeta, da bi o zadevi Fotopub profesionalno poročali? Nak, onadva očitno v to nista posegala. Smo morda ugledali protestne izjave feminističnih skupin, akterk 8. marca in podobnih? So še prej protestirale, ker so v Tarčo povabili kulturno in ne policijske ministrice in zakaj direktorico Cankarjevega doma, ki naj bi presojala umetniško težo Fotopuba, ne pa psihologinje, ki bi izpostavila travme zlorabljenih žensk in njihovega strahu pred javnim nastopom?

Skupine, ki so se samorazglasile za predstavnice žensk-žrtev in ki bučno nastopajo s splošnimi frazami, so zdaj ob konkretnem primeru zlorab zadržane, zadeva jih ne zanima. In naenkrat so se pojavili drugi akterji. Z vestmi so od avgusta polnili svoj program na Novi 24, Planet-Siolu in Požareportu, toda mentalni izziv libertinim krogom sta predstavili Mojca Pišek v kolumnah v Delu ter Maja Megla, nekdanja novinarka Mladine in Dela, v svojem osebnem angažmaju. Prva bi za lucidni premislek o predatorju Francetu Prešernu zaslužila Rožančevo nagrado za najboljši esej. Pesnik je namreč zalezoval in v javnosti s poezijo zasuval dekle, ki ga ni maralo, ter o literarni vedi, ki je Julijo razglasilo za njegovo muzo, čeravno se je Primičeva z vsemi štirimi branila pred Prešernovim osvajanjem; njegova inspiracija je bila torej dekletov NE. Druga pa je z izpovedjo svojih izkušenj obelodanila vrsto mačističnih praks v kulturnih okoljih, ki so potem kulminirale v kleteh Fotopuba.

Seveda mnogi gledajo skeptično, to so čenče po spletu, zakaj žrtve deliktov ne prijavijo? Pred mesecem se je oglasila novinarka, ki je za poskus spolnega napada obtožila nekdanjega sindikalističnega funkcionarja. Še prej igralka Mia Skrbinac. Toda primera sta identična: obe sta se uspešno ubranili in oglasili sta se po letih oziroma desetletjih. Z javnim nastopom njun ugled ni bil omadeževan.

Po koncu druge vojne so sovjetski osvoboditelji posilili dva milijona Nemk, precej tudi ameriški, angleški in francoski. Stvar je dokazljiva demografsko: leta 1946 se je rodilo 100 tisoč več Nemcev kot leto poprej, čeprav je bila večina plodonosnih Nemcev v taboriščih za vojne ujetnike. Toda ta tema je bila v Nemčiji tabu. Leta 1954 je v ZDA izšla knjiga Ženska v Berlinu, avtobiografska izpoved Marte Hillers, kako so jo v mesecih po koncu vojne iz dneva v dan posiljevali sovjetski vojaki in kako se je iz grozljivke izvlekla tako, da se je predala višjemu okupacijskemu častniku, ki jo je vzel za svojo ekskluzivno ljubavnico. Medtem ko je bila med Američani bralna uspešnica, so njen izid v Nemčiji l. 1959 ignorirali oziroma napadali. A pozor – knjiga je bila podpisana z imenom Anonima. Celo nemška izdaja po avtoričini smrti l. 2003 je nosila anonimno avtorstvo. Biti posiljena in zlorabljena nikakor ni tema, ki bi jo žrtev razkrivala. Travmi posilstva bi sledila še travma javnega razkritja.

Slovenski primer Fotopuba bi v medijih in policiji namesto pozivov k prijavljanju deliktov zahteval podporo žrtvam, a ne z demonstracijami, temveč z opisi njihovih travm in tesnobe pred razkritji, predvsem pa napoved procesa, ki bi potekal zaprt pred javnostjo in mediji.