Po smrti kraljice

dr. Bogomir Kovač

16. 9. 2022  |  Mladina 37  |  Ekonomija

Smrt britanske kraljice Elizabete II. v škotskem Balmoralu je 8. septembra 2022 v hipu zasenčila vse drugo, celo vojno v Ukrajini in energetsko krizo v EU. Kraljica je bila nesporna politična ikona, edini pravi družbeni cement razpadajočega britanskega imperija po drugi svetovni vojni. Sedem desetletij je utrjevala svoj neverjetni slog obvladovanja monarhije na poti komaj znosnega razpada britanskega imperija. Nikoli se ni pritoževala, ničesar posebej pojasnjevala. »Never complain, never explain« je bil skriti moto njenega vladanja. Skrbno negovana apolitičnost na tujem in strogo obvladovana nevtralnost doma sta bili temelj njene popularnosti in moralne avtoritete. Bila je kot papež med zbledelimi monarhi sveta, z naskokom najuglednejša britanska institucija per se. Toda njene osebne vloge ni mogoče ločiti od usode imperija, prijazne in skromne kraljice od brutalne in krvave kolonialne zgodovine. In tu so in bodo ocene njene vladavine manj prizanesljive. Politična in ekonomska amnezija je del Elizabetine preračunljive zadržanosti. Namesto politične odgovornosti in ekonomskih reparacij je raje gojila mitologijo britanske zgodovinske izjemnosti. Gre za zoprno asimetrijo njene bleščeče vladavine, ceremonialne oblasti brez prave odgovornosti.

Angleško zgodovino so dejansko usodno zaznamovale tri ženske, Elizabeta I., Viktorija in Elizabeta II. V petstoletni novejši zgodovini so bile na prestolu neverjetnih 177 let, moški jim niso bili dorasli ne duhovno in ne fizično. Toda zgodovinska freska njihove moči je širša. Doba Keltov, Sasov in Dancev s severa, Francozov in Špancev z juga je oblikovala tisočletno kulturo otoka. Stoletja so nordijskim otočanom vladali francosko govoreči aristokrati in latinsko usmerjena duhovščina. Tako je bil spočet svojevrsten otoški kozmopolitizem, vir uporniškega nacionalizma in institucionalne inovativnosti. Kar se je drugim v Evropi zdelo nezdružljivo, so tod razvili v politični model: parlamentarni nadzor ljudstva nad monarhi, prevlada občega prava nad močjo javne uprave, ključna vloga zasebnih interesov in osebne svobode. Britanija je s to institucionalno inovacijo postala svet zase. Elizabeta I. je to zgolj spremenila v univerzalno izvozno blago. Z njo je Velika Britanija postala središče prekomorskih odkritij in svetovne trgovine, pa tudi denarništva in prve industrializacije. Zlato viktorijansko obdobje je v 19. stoletju to razširilo v Pax Britanica, svetovni imperij, kjer London določa pravila svetovnega reda. Vase zagledana otoška država postane tako prva svetovna kolonialna sila. Toda angleški politiki je v zmedi prve polovice 20. stoletja zmanjkalo daljnovidnosti in odločnosti. Po drugi svetovni vojni se je naslonila na novo vodilno vlogo ZDA, v novi Evropi pa je primat prepustila Franciji in Nemčiji. Elizabeta II. je nehote postala simbol razpada mogočnega imperija in iskanja drugačne britanske identitete v novi EU.

Na svoji vladarski poti je uspešno združila dvoje, kulturo vladanja in čaščenja Elizabete I. ter Viktorijino vehementnost obvladovanja imperialne dediščine. Vodilo Elizabete I. je bilo »vidim in molčim«, usmeritev Viktorije strogo uravnoteženje političnih interesov, doma in v tujini. Zadržanost in umirjenost sta postali osrednje vodilo in orodje njenega političnega ravnanja, izogibala se je tradicionalni vlogi imperatorja, a od nje tudi ni (z)mogla pobegniti. Bolj ko je poosebljala monarhijo, bolj je bila potopljena v močvirja njene kolonialne zgodovine. Pax Britanica je bila namreč zgrajena na nenehnem vojnem nasilju, politični represiji, ekonomskem izkoriščanju, ki je izpridila vase zaverovano poslanstvo monarhije o univerzalnih prednostih liberalne demokracije in koristih ekonomskega napredka tržne družbe. Britanija je bila laboratorij politične hipokrizije Zahoda in Elizabeta II. je bila desetletja njen glamurozni vrh.

Dekolonializacija britanskega imperija, konec hladne vojne in brexit so trije mejniki nove elizabetinske dobe. Angleški imperij naj bi nadomestila nova vloga Commonwealtha, Britanske skupnosti narodov. Semkaj sodi danes 56 držav, največ nekdanjih britanskih kolonij, toda tudi povsem neodvisnih držav, samo 15 je še zavezanih britanski kraljevini. Britanci so jo postavili kot ohlapno mednarodno združenje, ki sicer obsega tretjino svetovnega prebivalstva in četrtino ozemlja. Toda čudaška zmes trgovinske povezanosti in nekaterih skupnih vrednot je daleč od institucionalnih ravni in ambicij EU. Povojne britanske vlade so razvile povsem benigno politično-ekonomsko institucijo, ki jaše na valovih svoje imperialne amnezije. Elizabeta je zato že pred leti predala svojo vlogo v tem združenju sedanjemu kralju Karlu III. Dokaz več o votlosti tega britanskega projekta.

Toliko pomembnejši je zato sedanji položaj Združenega kraljestva (ZK). Elizabeta je le nekaj dni pred smrtjo sprejela novo britansko premierko Liz Tuss, 16. vodjo vlade. Ekonomske razmere niso rožnate, Britanijo pretresa najvišja inflacija v G-7, funt je na najnižji ravni od leta 1985, dvig obrestnih mer je najvišji v zadnjih tridesetih letih. Država drsi v recesijo, upor in jeza ljudi se z naraščajočimi življenjskimi stroški hitro povečujeta. Smrt kraljice Elizabete II. je politično združila Britance, toda ekonomske negotovosti države ni odpravila, še bolj jo je poglobila. Nedvomno položaj ZK in vlade še nikoli ni bil tako šibek. Tussova deluje v tej ekonomsko-energetski krizi povsem izgubljeno. Dramatičen trk neoliberalne agende Tussove z zahtevami socialne države je neizbežen.

Nedvomno je konec ere Elizabete II. tudi začetek nove britanske družbene krize z nepredvidljivim epilogom. Imperija ni več, Karl III. ni več trdno lepilo monarhije, škotska in irska odcepitev bi lahko oklestili Združeno kraljestvo. Veter usodnih sprememb šele prihaja.