Nerazumljivo in nevarno

dr. Bogomir Kovač

23. 9. 2022  |  Mladina 38  |  Ekonomija

»Stara EU se sooča z novimi varnostnimi vprašanji« – to je bila provokativna tema münchenske varnostne konference pred dvajsetimi leti in podobno je Svetovni energetski svet leta 2007 razpravljal o ranljivosti EU glede energetske varnosti. Leta 2022 ni več časa ne za vprašanja in ne za razprave. Svetovna ureditev, spočeta po II. svetovni vojni, se po sedemdesetih letih lomi na vseh ravneh. Potrebujemo prave rešitve in hitre ukrepe, sistemska tveganja so višja v veliki večini držav sveta. Naraščajoči politični konflikti, vsesplošna militarizacija družb in grozeče vojne so končni dokaz nemoči upravljanja sveta in vodenja miroljubnih politik. Mogočna zahodna neoliberalna agenda se je dokončno sesula vase. Iskanje nove normalnosti se zdi nemogoča naloga, stari sistem je poguben, alternative pa ni. Ekonomska neravnotežja so prevelika, politična nasprotja pregloboka, kulturni trk ideologij postaja neobvladljiv. Ukrajina je zgolj dokaz tega kaosa, preizkusni kamen morebitne civilizacijske modrosti ali dokončne jedrske katastrofe. Za zdaj nam ne kaže dobro. Bogovi so nas zapustili, ostaja zgolj nihilistično Beckettovo upanje čakanja na Godota.

Davnega leta 2003 je Ronald Rumsfeld, ameriški obrambni minister, na varnostni konferenci v Münchnu razpredal o »stari Evropi« in odločujoči vlogi ZDA za zagotavljanje miru in varnosti. Toda ZDA so skupaj z zahodnim svetom takrat že tičale v novi vojni v Afganistanu. Zgodba je znana in poučna. Teroristični napad 9/11 so v ZDA razglasili za zunanji vojaški napad Al Kaide, v manj kot štiriindvajsetih urah je Nato aktiviral sloviti 5. člen pogodbe o kolektivni obrambi. Napad na ZDA je postal napad na vse članice zavezništva. Afganistan so določili za sponzorja Al Kaide, sledila je silovita »povračilna« vojaška invazija na suvereno državo. Globalno vojno proti terorizmu so kakopak brž razglasili za pravično in upravičeno. Zunanji sovražnik je bil jasno opredeljen, Osama bin Laden je postal reinkarnacija političnega zla. Politični konstrukt te vojaške operacije je danes učbeniški primer moralne hipokrizije in manipulacije, neverjetnih spletk tajnih služb in diplomatskih laži. Tudi epilog že poznamo. ZDA in Nato sta Afganistan brezglavo zapustila po dvajsetih letih. Za seboj so zahodne sile pustile uničeno državo, njihov kompradorski režim je razpadel v nekaj mesecih. Vojne v Iraku, Afganistanu in Siriji zadnjih trideset let kažejo podobno sliko brutalnega unilaterizma ZDA in domačega kolaboracionizma. In ta formula se v Ukrajini zgolj ponavlja, kot farsa zahodnih sil – tudi Rusije – in tragedija Ukrajincev.

EU in Ruska federacija (RF) sta po koncu hladne vojne razvijali ambivalentna razmerja. Leta 1999 sta sicer razglasili »strateško partnerstvo«, toda z različnimi predstavami. Bruselj je v tem videl politično-ekonomski interes, Moskva obrambnega; EU si je obetala nove trge in posle, Rusija priznanje svoje geostrateške vloge. Ekonomska širitev EU na vzhod Evrope za Rusijo ni bila sporna, vzporedno širitev Nata pa je Moskva razumela kot varnostno grožnjo. Žal so ZDA tod imele drugačne interese. Želele so ekonomsko oslabiti EU in vojaško blokirati Rusijo kot velesilo. Nemčija je bila desetletja njihova ekonomska tarča, Ukrajina pa priročen vojaški poligon. V ozadju gre torej za slabitev evropske konkurenčnosti in potiskanje Nata na občutljivi prostor ruskih strateških interesov. Plin kot strateški energent je v EU osrednji »prehodni« energent zelene transformacije; Ukrajina je bila glavni dispečer ruskega plina, Nemčija njegov največji porabnik. Vse se je prekrilo v zmagovalni kombinaciji ameriških geostrateških ambicij. Z vidika Ukrajine sta danes enako uničujoči brutalna ruska vojaška agresija kot ameriško podrejanje razprodane države. Med Washingtonom in Moskvo tu ni posebnih razlik.

EU se je znašla v precepu. Nedvomno se je zapletla v energetsko krizo davno pred usodno rusko invazijo. Zeleno tranzicijo je gradila na poceni zemeljskem plinu in predpostavki tržnih energetskih rešitev. In ta strategija je bila najbolj luknjičava prav v Nemčiji, osrednji ekonomski lokomotivi EU. Cene energentov je najprej dvignilo presežno povpraševanje, potem nenadno zavedanje glede omejenosti ponudbe, nato pa smo doživeli vojno, rusko poigravanje z dobavo in brezkompromisne ekonomske sankcije EU. Negotovost se je povečala, večletni zakupi in tekoče špekulacije so povzročili eksplozijo cen. Toda Rusija ima ob manjših dobavah dobičke, EU pa enormne izgube; evro izgublja vrednost v odnosu do rublja in dolarja. Energetska kriza najbolj škoduje njeni konkurenčnosti, ogrožena je blaginja prebivalstva, pa tudi politična stabilnost. Zato je ravnanje EU in političnih elit nerazumljivo, škodljivo in nevarno.

EU je v tem usodnem letu opustila vse, kar jo je krasilo v primerjavi z drugimi: mirovni projekt, socialno državo in vključujočo družbo. Danes se članice pospešeno militarizirajo, tudi Nemčija. Centralizacija in koncentracija moči korporacij in držav se povečuje na račun socialne države, slavi režim v Ukrajini, ki je povsem zatrl delavske pravice. In na koncu globalne elite ponujajo na zahodu »veliko resetiranje« (Davos), na vzhodu pa Kitajska in Rusi zahtevajo »novo svetovno ureditev«. Za vodilne države so vojne edina rešitev, poraz Rusije za vsako ceno je danes v EU zveličavna uradna doktrina.

Danes v Ukrajini vsi podžigajo vojno in ne miru, žrtve na obeh straneh ne štejejo, pomembna sta prodaja orožja, prisvajanje bogastva. Zato bi moralo biti prvo poslanstvo EU obuditev kulture miru, diplomacije sodelovanja, ustavitev ukrajinske tragedije. Žrtve tam so jasne. Če zmagajo Rusi, bodo trpeli Ukrajinci. Če zmagajo Ukrajinci, bo sledil prisilni eksodus Rusov. Mir bo v tej nesmiselni vojni poraz, tudi za EU. Brez Nata bi EU preživela, z njim vse težje. Ta vojna je žal začetek njenega konca.