Mračna senca ugrabiteljev RTV

Vlado Miheljak

30. 9. 2022  |  Mladina 39  |  Dva leva

Radiotelevizija Slovenija (RTVS) je programsko produkcijski načrt za prvo polletje letos uresničila, v nekaterih delih celo presegla, je generalni direktor RTVS Andrej Grah Whatmough danes dejal programskemu svetu. Člani sveta iz vrst zaposlenih se z njegovimi ugotovitvami niso strinjali.
 — (N1, 26. 9. 2022)

»Danes se res splača spremljati TV Dnevnik na RTV Slovenija. In celoten večerni program. Ne bo vam žal.«
— Uroš Urbanija (Twitter, 26. 9. 2022)

»Gledalcem se opravičujemo, da ste morali gledati tako amaterski Dnevnik, kot ga v zgodovini javne radiotelevizije niti na vaji še ni bilo.«
— Predsednica koordinacije novinarskih sindikatov Helena Milinković je na protestnem shodu pojasnila, zakaj se je splačalo gledati ponedeljkov TV Dnevnik (N1, 26. 9. 2022)

»Ko sem pisal o prodanih dušah, sem se vprašal, kam bodo šle, ko pride njihov čas. Nekam na obrobje in na večino njih bo pozabil tudi gospodar, ki mu slepo služijo.«
— Retorično vprašanje Dragana Petrovca, govorca na protestnem shodu za javno televizijo v ponedeljek, 26. 9. 2022, na Trgu republike

Človek ne more več na besedo verjeti prav nikomur. Če vam povedo, da ste v bolnišnici umrli, se, preden se s tem sprijaznite, vseeno prepričajte, ali ste zares. Da vas niso morda zamenjali za kakšnega sotrpina. A kaj smrt. Še času ne gre zaupati. V nedeljo sem imel pozno zvečer po rutini odprt televizor in opazil, da veselo nažigajo oddajo V nedeljo popoldan. Kako v nedeljo popoldan? Ura je bila čez enajsto zvečer, ko spodoben krščanski svet že zdavnaj opravi večerno molitev in leže k počitku. Zmeden sem pregledal spored in ugotovil, da ni nič narobe s časom, pač pa s programsko shemo in uredniško politiko nacionalke. Namreč, oddaja je bila na sporedu popoldan na prvem programu, za tiste, ki iz verskih, zdravstvenih, ideoloških ali ekoloških razlogov prvega ne spremljajo, pa zvečer še na drugem programu. V sedmih urah dvakrat! No, če ste zamudili obe priložnosti, ste si lahko oddajo ogledali še vsaj v sredo popoldan. Za naprej nisem preverjal sporeda. In to nategovanje programa do obisti razgalja podobo in stanje nacionalke po sovražnem prevzemu.

A treba je priznati, za zdaj jim dobro uspeva. Pravzaprav odlično! Namreč, Janša je končno našel recept, kako lahko njegova obskurna televizija doseže ali preseže nacionalko, ki je oborožena z armado kakovostnih novinarjev in tehnikov. Kako? Sicer težko, a vseeno lahko. Namreč, samo logiko frontalnega napada je obrnil. Ne bo se več trudil neuspešno dvigniti svojih medijskih greznic in kanalov na standardno raven nacionalke, ampak obratno, nacionalko bo spravil na raven svojih medijskih spak. Prav v ponedeljek, na dan stavke, je bilo nazorno pokazano, kako se to naredi. Kdor ima močno voljo in neobčutljiv želodec, naj si zavrti ponedeljkov spored. Z eno besedo: sramota. Najnižja točka v zgodovini javne televizije. Stvari je vzel v svoje roke kar Pirkovič. Med TV Dnevnikom je imel nekakšne povezovalne skeče, s katerimi je dal iztočnice za pravilno razmišljanje. Moj televizijski in tudi siceršnji spomin seže daleč nazaj, vse v čas, ko se pionirček Janez še niti pripravljal ni na prednostni sprejem v komunistično partijo, pa česa takega nisem doživel. Ker česa tako neprofesionalnega tudi takrat preprosto ni bilo. No, ponedeljkovemu TV Dnevniku je sledila ponovitev oddaje Intervju, ki jo je vodil Jože Možina, gost pa je bil – bog mu pomagaj – tisti nerealizirani novinar in urednik, ki je na koncu pristal na marginalnem Siolu, nato pa še ponovitev oddaje Arena, ki jo je prav tako vodil Igor Pirkovič in je ljudi razsvetljevala o škodljivih učinkih novele družinskega zakona. V oddaji, kjer je vsak suhi alkoholik dobil čas in prostor, da pogasi svojo prepovedano žejo in željo z usajanjem nad identitetami, družinskimi statusi in strokovnimi službami, ki presojajo dobrobit otrok ob posvojitvah. Gosti so bili res tako obupni, da je celo himnični dvorni poet Pirkovič deloval kot prvovrsten in uravnotežen novinar in povezovalec oddaje …

Me je pa pred časom poklical neki mili glas (nisem si zapomnil priimka) in mi rekel, da me vabijo v oddajo Panorama, da kaj povem o (takrat še) predsedniški kandidatki Kosovi. Jasno mi je bilo, da so me hoteli umestiti v oddajo zaradi privida uravnoteženosti. Pač, ker sem pred tem kritično pisal o nekaterih izpadih kandidatke Kosove, sem se jim zdel uporaben. Prijazno sem povedal, da je vabilo v tako neprofesionalno narejeno, urednikovano in vodeno oddajo preprosto nespodobno. Pa me je zvedavo vprašala, kaj je narobe z oddajo, in sem ji prizanesljivo rekel, da vse, z mladimi prodanimi dušami vred, ki so jih preveč naivne ali ambiciozne zvlekli v greznico z imenom Panorama. Pa se je jela opravičevati, da se strinja z mojo kritiko, da pa so »tik pred tem«, da se tudi oni uprejo. No, prav, sem rekel, jaz pa se bom na vabilo odzval »tik zatem«.

Ampak oddajo Panorama sedaj lahko mirno ukinejo, saj je od ponedeljka osrednji dnevnik ena sama panorama neprofesionalnosti. Pač debilni format oddaje. Odprto ostaja zgolj, ali imajo ustvarjalci za debile občinstvo ali so debili ustvarjalci sami. Domišljam si, da odgovor poznam.

No, zadeva pa se ni zgodila kar čez noč. Veliko truda in talenta so vložili razni arehi, urbanije, grahi, whatmoughti, kmetiči, pirkoviči, rebernikove, gregorčiči, grimsi … A vse to je projekt enega človeka. Posledica njegovih zgodnjih travm in fiksacij. Zato krivca ne boste prepoznali po naličjih izvršiteljev, ampak po njegovi značilni senci.