Pasti depolitizacije

Bernard Nežmah

30. 9. 2022  |  Mladina 39  |  Pamflet

V torek so se pred parlamentom zgodile prve množične demonstracije proti aktualni vladi zaradi zakona, ki predvideva za istospolne pare možnost posvojitev otrok. V dežju se je zbrala številna množica, ki je napolnila Trg republike. A velika teve hiša POP TV o tem ni poročala, naslednji dan o protestu nista pisala niti časnika Delo in Dnevnik. Javni servis RTV SLO se je zadeve lotil s posebno strategijo. Na spletni strani MMC je med mitingom objavil foto, na katerem je dober ducat protestnikov, medtem ko si lahko istočasno na spletni Novi 24 sledil neposrednemu prenosu, ki je kazal zares številčno množico. Še slabo uro po koncu demonstracij je na MMC-ju kraljevala podoba osamljene peščice sredi velikega trga. V osrednjem Dnevniku je poročilo o demonstracijah prišlo na konec programa, spet s posebnostjo: predvajali so 20 sekund govora vodje protestnikov Aleša Primca, za njim pa enako dolgo izjavo ministra Luke Mesca, ki ga na shodu sploh ni bilo!?? V filmskem posnetku demonstracij pa nacionalka ni pokazala pogleda na celotno množico, ampak le fokusirane prizore, iz katerih gledalec sploh ni dobil vtisa, kako velik protest se je vršil.

Dominantni mediji so prve večtisočglave proteste ignorirali oziroma skrčili. Naslednji dan pa sta veliki teve hiši že v začetni fazi poročil prinesli skupino pod imenom Glas ljudstva, ki je pred parlamentom predstavila svoj prispevek k volitvam – volitvomat. Malo skupinico nevladnikov dajo v prime-time, skoraj tisočkrat večji glas ljudstva pa zradirajo!??

Kdo bo oporekal, da Primčevo skupino Za otroke gre sestavljajo mračnjaki, medtem ko drugo tvorijo ljudje naprednih idej, torej jih lahko izločimo iz osrednjih množičnih medijev. A po tej logiki veljajo v družbi ena pravila za libertince, druga pa za konservativce. Tudi če se v ničemer ne strinjaš z njimi, imajo pravico protestirati. Če je kje medijska cenzura, je to, ko mediji o vsebinah o velikih dogodkih, ki jim niso po godu, ne poročajo. Tako so stvari tekle v partijski Jugoslaviji. Še leta 1988 je podobno usodo doživelo zborovanje v podporo četverici (Janša, Borštner, Tasić, Zavrl), ki ji je na montiranem procesu sodilo vojaško sodišče.

Titova Jugoslavija je bila diktatura, ki v medijih ni dala besede svojim kritikom. Pač, konec leta 1953 je podpredsednik vlade Milovan Đilas napisal v Borbi članek, v katerem se je kot komunist spraševal, če demokracija in zakoni veljajo za vse, tudi za buržuje? Član vladajoče četvorke (Tito-Kardelj-Đilas-Ranković), ki je vodil razlaščanje in preganjanje buržoazije, je tedaj vzel demokracijo zares: če imamo demokracijo, morajo zakoni veljati tudi za buržuje; torej za njegove razredne sovražnike. Hitro potem so ga odstavili in politično eliminirali. Ko bi njegova linija takrat zmagala, bi v deželi zavladala demokracija skoraj pol stoletja pred slovensko osamosvojitvijo.

Trideset let pozneje pa medijski mainstream obnavlja Titov duh demokracije samo za napredne.

Politična oblast to počne s pojmom depolitizacija. Spremenili bi ustavo, po kateri sodnikov ne bi več izvolili parlamentarci, ampak bi jih potrdil predsednik države. In to bi pomenil izgon politike iz odločanja o sodstvu. Ako na predsedniških volitvah zmaga kandidat dveh vladnih strank Milan Brglez, bi po tem predlogu on potrjeval sodnike in temu bomo rekli depolitizacija. Mož je bil podpredsednik nekdaj vladajoče SMC in predsedujoči konference stranke aktualne koalicije SD. Ta eklatantni politik prve lige bi zgolj zato, ker bi postal predsednik, veljal za nepolitično osebo, ki bo depolitizirala imenovanje sodnikov!????

Vlada pravi tudi, da bo depolitizirala RTV SLO. Ob zadnji stavki pa se je primeril nenavaden absurd. Stavkajoči in Golobova trojica govorijo o tem, da aktualno vodstvo uničuje ta medijski servis. Na stavkovni dan pa je vrh nacionalke vseeno predvajal Dnevnik in Odmeve. Si je z njima ustvaril propagando? Nak, voditeljica Odmevov Rosvita Pesek je gostila generalnega direktorja Andreja Graha Whatmougha in ga prerešetala s kritičnimi vprašanji. Ponedeljkov Dnevnik pa je bil sploh zanimiva alternativna poživitev, ki jo velja pogledati. Na kritike stavkajočih, da jim vodstvo moti stavko, so se hipoma odzvali inšpektorji, ki jih v primerih okoljskega kriminala in izkoriščanja delavcev zlepa ne prikličeš. Toda, če sledimo Đilasu: tako kot imajo stavkajoči pravico do stavke, imajo ti, ki ne želijo stavkati, pravico da delajo. In posledično – mar vodstvo nacionalke, ki gledalcem postreže z dvema rednima oddajama, uničuje RTV SLO?

Stvar zna dobiti zanimiv pravni epilog, je pa za razum radikalna simplifikacija, da je spor stavkajočih in vodstva po medijih skrčen na spopad dobrega in zla. V večini medijev prebiramo prispevke o grozljivem mobingu, v manjšem delu medijev o uporu televizijskih levičarjev. Edini kraj, ki je bil sposoben ponuditi poglobljeno razpravo, je marginalni Radio Študent. Ta je v oddajo Desant na RTV SLO povabil antagonista direktorja Uroša Urbanijo in novinarja Borisa Vaseva ter urednika Mitjo Preka. Namesto o kratkih krilaticah smo lahko poslušali o detajlih, eden teh je bila konstatacija, da so imeli odgovorni uredniki vedno navado intervenirati v vsebino Dnevnika z zahtevo, da se kaj objavi. Primer Jadranke Rebernik in Saše Krajnca tako ni edini. Res pa je, da voditelji poprej niso gledalcem sporočali, kaj je v oddaji po želji odgovornega urednika. Toda, če je voditelj to omenil, je vseeno povedal le resnico. Seveda ni del ustaljene prakse, vendar bi bila odstavitev voditelja, če sledimo predsedniku Borutu Pahorju v primeru odpoklica ambasadorja, nesorazmeren ukrep. A kdor spremlja Dnevnike nacionalke, bo opazil, da navzlic direktorjevi zahtevi po premestitvi isti voditelj še naprej vodi oddaje. 5