Komentar / Luknja v obliki Pahorja

N'toko

30. 9. 2022  |  Mladina 39  |  Žive meje

Prebivalci postdrnovškovske Slovenije smo se navadili na zabavne predsedniške volitve. Te so vedno privabile množico političnih outsiderjev in čudakov, saj je slovenski predsednik predvsem simbolna figura, nekakšna maskota, ki namesto sivega političnega razreda predstavlja ljudstvo v vsej njegovi raznolikosti. Že Drnovšek sam je med predsedovanjem doživel metamorfozo iz resnobnega državnika v hipijevskega self-help guruja. Postal je oseba, ki je prej kot politične cilje interesnih skupin utelešala individualna hrepenenja ljudi po pravičnejšem svetu. Po njegovem umiku je leta 2007 za položaj kandidirala množica posebnežev, od avanturističnega kriminalca Zmaga Jelinčiča do provokatorja Arturja Šterna, ki je s kandidaturo zgolj nabiral material za resničnostni šov Gola resnica. Njihovemu tempu sta morala slediti tudi etablirana favorita Lojze Peterle, ki se je z nastopi na orglicah poskušal narediti ljudskega, in pa Danilo Türk, ki je moral sestopiti z diplomatskega piedestala v sfero pop trasha in voditi oddajo s slovenskimi misicami na TV Paprika. Tako je bil teren nastavljen za prihod Boruta Pahorja, ki je do popolnosti razumel vlogo predsednika/maskote in se iz parlamentarnega kravatarja preoblekel v vse mogoče kostume, kidal gnoj, mešal beton in plesal polko. Na predsedniških volitvah pač ne izbiramo političnega predstavnika, ampak utelešenje kakofoničnih, bizarnih in med seboj izključujočih se ljudskih hrepenenj.

Kako v to pisano zgodovino umestimo letošnje volitve? Seveda se je kot vedno v igro spustilo nekaj posebnežev (med katerimi zagotovo izstopa Soul Greg Artist), toda za zdaj se je izrisala dolgočasna bitka med dvema osebama, ki sta vse prej kot izraz ljudskih hrepenenj. Na eni strani je tipični strankarski aparatčik Anže Logar, ki igra vlogo »sprejemljivega esdeesovca« in zato nima niti viralnih tvitov niti eksplozivnih kulturnobojnih izjav, kakršne so sicer značilne za Janševe radikalce. Le kaj bi mediji počeli z janšistom, ki ne zna razjeziti liberalcev? Logar se je poskušal profilirati kot ambiciozni diplomat na mednarodnem parketu, obiskal je Belo hišo in v Slovenijo pripeljal Mika Pompea, med slovenskim predsedovanjem EU in vojno v Ukrajini pa se je popolnoma umaknil in prepustil zunanjo politiko Janši. Težko si predstavljamo takega lika v Pahorjevih čevljih ... Kako bo Logar prepričljivo kidal gnoj in se šel norčije na maturantskih plesih? Edino, kar daje upanje njegovi kampanji, je njegova nasprotnica Nataša Pirc Musar. Ta je v nasprotju z njim poosebljenje individualističnega karierizma, oseba, ki ne odgovarja nobeni stranki, ampak je pripravljena sprejeti podporo vseh – razen tiste, ki ima dejansko še zametke nekih vrednot. Ne prihaja iz političnih kuloarjev, a je hkrati bolj odtujena od ljudstva kot katerikoli politik, saj v letih prehajanja iz ene prestižne službe v drugo ni srečala veliko nepremožnih ljudi – takih, ki v nasprotju z njo ne glede na svoje stanje plačujejo davke do zadnjega centa.

Razlog, da je nekarizmatična odvetnica bogatašev postala glavna predsedniška kandidatka levoliberalnega pola, je kadrovska kriza v vladnih strankah. Gibanje Svoboda je stranka s plitkim kadrovskim bazenom, katere člani se lotevajo predvsem osebnih, ne pa skupinskih podvigov. In če so stranke polne individualističnih povzpetnikov, ki ne premorejo zvestobe nobeni zadevi onkraj svojih lastnih karier, je kar nekako karmično primerno, da jim je oder prevzela ena najbolj individualističnih povzpetnic v državi. Nič ni pomagalo niti to, da je koalicija v zadnjem trenutku v dirko poslala Milana Brgleza – politika, ki je tako popustljiv, da ga je celo nebogljenemu Miru Cerarju uspelo vreči iz stranke. Brglez je uporabil preostanek svojega političnega kapitala za pobeg v Bruselj, od koder ga v letih janšizma, korone in inflacije tako rekoč ni bilo slišati. Nič nenavadnega torej, da Slovenci ne skačejo od navdušenja ob njegovi vrnitvi. V vseh levoliberalnih strankah očitno ni več nikogar, ki bi lahko postal novi Pahor in nagovoril primarne čute volivcev.

Enter Miha Kordiš. Ko je že vse kazalo, da oktobra ne bo kandidata, ki bi ga apolitični slehernik lahko imel za svojega, se je v dirko končno vmešal pristni outsider, ki zna provocirati, se našemiti in zraven celo delovati kot resničen človek, ne pa iz kartona izrezani »kandidat«. Kordiš rešuje volitve iz dušečega prijema »resnih politikov«, v sekundi razglasa njegove kandidature so se začele polemične kolumne in objave na družabnih omrežjih. In iz istih razlogov, kot mnogi komentatorji sovražijo Kordiša poslanca, so navdušeni nad njim kot kandidatom za predsednika: na položaju poslanca naj bi s svojimi izjavami jemal kredibilnost parlamentu, kot predsedniški kandidat pa je dobrodošel ventil za sproščanje ljudske energije. To je še najbolj neposredno ubesedila Nika Kovač, katere FB-profil je postal nekakšno uradno glasilo liberalnega meščanstva – v zanjo značilnem pokroviteljskem tonu je Kordiša »podprla« z utemeljitvijo, da itak »ni sposoben narediti revolucije, nacionalizirati podjetij in spraviti ljudi na ulice«. Lahko pa vam da dober občutek, da greste volit pristnega človeka, ki izraža ljudsko željo po vsem tem. Še nikoli nisem slišal natančnejše definicije predsedniške funkcije (in hkrati prikaza vzvišenega odnosa meščanov do socialističnih idej)! V parlamentu, kjer se sprejemajo resne zadeve, je Kordiš »raztresen in jezen bukselj«, ki govori »čudne reči in se zapleta v nostalgijo«, v peskovniku predsedniških volitev pa je lahko dobra maskota, ki na neškodljiv način vključuje nevarne množice v varen politični spektakel.

Težko je ohranjati relevantnost volitev v času, ko je politična sredina kadrovsko in idejno izčrpana. To praznino je s performansi dolga leta polnil Pahor, ki je v procesu postal večji od lastne stranke in pospešil njeno propadanje. Večja ko je bila luknja, več je bilo prostora za Pahorja. Po njegovem odhodu liberalci strmijo v brezno, ki ga pušča za sabo, vanj mečejo obrobneže iz svojih redkih vrst in ugibajo, kaj volivci sploh hočejo. Poleg neposredne grožnje Janeza Janše nimajo nobenega načina, da bi ohranili relevantnost predsedniških volitev v očeh ljudi – pozabili so celo, kako se ustvari dober populistični šov. Res je, glasovanje za Kordiša nam bo dobro delo. In četudi bi v vlogi predsednika morda dosegel več kot v vlogi osamljenega komunista v liberalni vladi (in ga bom iz tega razloga tudi volil), nam ne more biti v nobeno veselje, da mora Levica reševati krizo buržoaznih institucij