30. 9. 2022 | Mladina 39 | Žive meje
Komentar / Luknja v obliki Pahorja
Ne more nam biti v nobeno veselje, da mora Levica reševati krizo buržoaznih institucij
Prebivalci postdrnovškovske Slovenije smo se navadili na zabavne predsedniške volitve. Te so vedno privabile množico političnih outsiderjev in čudakov, saj je slovenski predsednik predvsem simbolna figura, nekakšna maskota, ki namesto sivega političnega razreda predstavlja ljudstvo v vsej njegovi raznolikosti. Že Drnovšek sam je med predsedovanjem doživel metamorfozo iz resnobnega državnika v hipijevskega self-help guruja. Postal je oseba, ki je prej kot politične cilje interesnih skupin utelešala individualna hrepenenja ljudi po pravičnejšem svetu. Po njegovem umiku je leta 2007 za položaj kandidirala množica posebnežev, od avanturističnega kriminalca Zmaga Jelinčiča do provokatorja Arturja Šterna, ki je s kandidaturo zgolj nabiral material za resničnostni šov Gola resnica. Njihovemu tempu sta morala slediti tudi etablirana favorita Lojze Peterle, ki se je z nastopi na orglicah poskušal narediti ljudskega, in pa Danilo Türk, ki je moral sestopiti z diplomatskega piedestala v sfero pop trasha in voditi oddajo s slovenskimi misicami na TV Paprika. Tako je bil teren nastavljen za prihod Boruta Pahorja, ki je do popolnosti razumel vlogo predsednika/maskote in se iz parlamentarnega kravatarja preoblekel v vse mogoče kostume, kidal gnoj, mešal beton in plesal polko. Na predsedniških volitvah pač ne izbiramo političnega predstavnika, ampak utelešenje kakofoničnih, bizarnih in med seboj izključujočih se ljudskih hrepenenj.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.
Pisma bralcev
Pavel Gantar, Ljubljana
Luknja v obliki Pahorja
Pravzaprav se ne nameravam prepirati z N’tokom ali kakšnimi drugimi komentatorji, ki ocenjujejo značajske in politične lastnosti kandidatk in kandidatov za predsednika republike. Vsak ima v rokavu svoje adute, ali vsaj najmanj slabega kandidata, zato morajo vsi drugi izpasti, kot še slabši od manj slabe izbire. Ampak kar je preveč, je preveč. Več