»Modernost« skrajne desnice

dr. Bogomir Kovač

30. 9. 2022  |  Mladina 39  |  Ekonomija

Zmaga Giorgie Meloni in vlade desnega centra je potrditev zmagovite poti desnega populizma v EU, od Švedske na severu do Italije na jugu. Njena zmaga na izrednih volitvah je posledica tradicionalne politične nestabilnosti in stopnjevanja ekonomskega kaosa v državi. Bila je prepričljivejša in spretnejša od politične konkurence, čeprav ni ponudila nobenih idej in rešitev. Italija je trenutno največji in najslavnejši ekonomski bolnik EU, odvisen je od njene pomoči. Italija ekonomsko ne more preživeti brez EU, Melonijeva pa politično pade brez ekonomske utehe prebivalstva. Morda lahko politično uspe s kombinacijo nove ideologije in nacionalnega razvojnega projekta, kot je to pred stotimi leti uspelo Mussoliniju. V politično-ekonomskem kaosu in kriznih katastrofah skrajna desnica deluje prepričljivejše od leve sredine. Spreminja se politična reprezentativnost, neoliberalna ekonomska agenda zahteva radikalne odgovore. In te, paradoksalno, danes drži v rokah skrajna desnica in ne levica.

Italijanski volilni rezultat ni presenečenje in ima širši kontekst. Nenavadno, toda pred stotimi leti je Mussolini z znamenitim pohodom privržencev v Rim izsilil politični mandat za sestavo vlade. Danes pa je na demokratičnih volitvah to uspelo Melonijevi, ki desetletja gradi politični kapital na neofašistični tradiciji, čeprav se ji javno odreka. Toda nesporna politična zmaga trojice strank desne sredine je v veliki meri posledica zadnjih sprememb volilnega sistema, posebne kombinacije proporcionalnega in večinskega sistema. Dejansko je koalicija desnega centra dobila zgolj 44,5 odstotka glasov, največja stranka Bratje Italije je zbrala manj kot zmagovalci prejšnjih volitev. Leva sredina je doživela poraz, ker se ni združila z Gibanjem petih zvezd in drugimi manjšimi strankami. V novi koaliciji bo niti vlekla predvsem najbolj izkušena Berlusconijeva Naprej, Italija. Salvini bo politično trgoval, toda verjetno bo igro izgubil. Zato bo Melonijeva politično težko vzdržala ves mandat.

Mora EU skrbeti zaradi zmage Melonijeve, se sprašuje britanski Economist? Ne, Melonijeva za svoj politični mandat potrebuje EU. Italijanski fiskalni položaj je nevzdržen, stopnja zadolženosti države je druga najvišja v EU, po obsegu presega vse druge članice EU. Razvojni preboj si lahko obeta zgolj z 200 milijardami evropskega denarja v okviru načrta za okrevanje in odpornost (NOO). Italijani podpirajo evro in potrebujejo ECB zaradi vzdrževanja solventnosti države, podobno velja za druge oblike finančne pomoči EU. Dejansko je katerakoli italijanska vlada politično povsem odvisna od obeh ekonomskih stebrov EU, tako monetarne kot tudi nekakšne fiskalne unije. Zato bo Melonijeva privolila v vse pogoje EU, ki jih bo poskušala doma zaviti v nacionalne politične okvire. Volilni ekonomski program Melonijeve je seveda meglen in luknjičav. Osrednja vodila so davčna reforma, nategovanje enotne davčne stopnje in znižanje davkov, hkrati obljublja vrsto dodatnih pomoči gospodarstvu in ljudem. To poglablja fiskalno krizo države in ne sledi političnim pričakovanjem volivcev. Padec Draghijeve vlade je zgolj dokaz, da v Italiji ekonomski pragmatizem in evropski ugled štejeta manj kot politični interesi domačih elit in potreba po karizmatičnem voditelju. Melonijeva je za zdaj na tem nebu bolj zvezda repatica.

Morda pa bo razumela nekatera sporočila levičarske profesorice Mariane Mazzucato o podjetniški državi, državnem spodbujanju razvoja, mednarodni konkurenčnosti in finančni konsolidaciji. Seveda, vključujoča država Mazzucatijeve ni fašistični korporativizem, ki je dobro skrito vodilo Melonijeve. Ključna ločnica bo tu opredelitev konservativne modernizacije italijanske družbe. Odmik od »liberalnega fašizma« EU v nekakšno nacionalno obarvani »prijateljski fašizem« ni rešitev, temveč nadgradnja problema. Prvi v tej igri besed živi od politične mimikrije neoliberalne ekonomske agende in globalne Pax Americana, drugi je poln suverenizma in antiglobalizma, rasizma in tudi represije do drugih in drugačnih. Ne pozabimo, desni populizem ima danes korenine v prepletu kriz, negotovosti in strahu. Za zdaj mu še nikjer ni uspelo razviti sistemske politične represije in ideologije »velikega vodje«. Sodoben svet na srečo še vedno bolj deluje kot množična in težko ulovljiva potrošniška družba kot pa linearna, hierarhična politična družba usmerjenih ekonomskih interesov. Neoliberalizem je opravil svoje, tržna in informacijska atomizacija je tako velika in globalna, da je težko obvladljiva. Zato desni populizem v EU ne more graditi na ritualnosti fašističnih ideologij in klasični politični represiji, čeprav hkrati lomi osi političnih identitet z leve in desne. Vzpon ekonomskega nacionalizma in protekcionizma je zgolj paravan teh zadreg.

Dolge sence neoliberalne agende, zmagoslavja tržnega fundamentalizma in zahodne demokracije, segajo v obdobje Thatcherjeve in Reagana. Konec socialne harmonije po drugi svetovni vojni se začenja z antiinflacijskimi šok terapijami. Ne obstaja nobena alternativa, razen neliberalna agenda po zlomu evropskega socializma leta 1989. Blair in Clinton sta z leve tlakovala pot globalizaciji finančnega in trgovskega kapitala. Postkapitalizem je postal generator kriz, kot sistem je odpovedal. Toda leve stranke ga danes branijo z različnimi politikami prilagajanja, desnica pa ga napada. Levica je preračunljiva in odgovorna, desnica radikalna in tudi neracionalna. Kar so nekdaj počeli komunisti, je danes agenda skrajne desnice.

»Modernost« skrajne desnice tiči v napovedi želenih sprememb, medtem ko levica tone v identitetno krizo. Toda dejansko populizem ponuja politiko brez idej in projektov. Svojevrstno depolitizacijo družbe, ki odpira prostor avtoritarnosti, rasizmu, antifeminizmu … Italija ni posebnost. Melonijeva je dokaz teh sprememb.