NSi krščanskemu fundamentalizmu nasproti

Vlado Miheljak

7. 10. 2022  |  Mladina 40  |  Dva leva

»Velikokrat slišim očitek nam, katoličanom, da bi morali biti tudi do istospolnih bolj vključujoči in naj si za zgled vzamemo papeža Frančiška, ki jih sprejema v avdience. Res je, velikokrat slišim tukaj citiranje papeža Frančiška ali iz Svetega pisma, ampak izven konteksta. Saj vemo, kaj govori knjiga vseh knjig, ki je še nad Ustavo.«
— Poslanka NSi Iva Dimic podvomi o ustavnem redu Republike Slovenije in zanika, da je ustava temeljni in najvišji pravni akt Republike Slovenije (DZ, 30. 9. 2022)

»Vladni stranki SDS in NSi sta v proceduro DZ vložili pobudo, da bi se na eni od prihodnjih izrednih sej pogovorili o programu stranke Levica, ker da njena vsebina kaže na protiustavno ravnanje stranke in njenih posameznikov.«
— (Dnevnik, 4. 6. 2021)

»Ne pretvarjam se, da lahko dokažem, da Boga ni. Prav tako pa ne morem dokazati, da je Satan utvara. Krščanski Bog morda obstaja; kot tudi bogovi Olimpa ali starega Egipta ali Babilona. Toda nobena od teh hipotez ni bolj verjetna kot katera koli druga: ležijo zunaj območja verjetnega znanja in zato ni razloga, da bi katero od njih upoštevali.«
— Bertrand Russell: What I Believe (1925)

Ko so Arabci osvajali Egipt in je leta 642 po hudih bojih padlo prastaro mesto Aleksandrija, so, kot pravi razširjena legenda, v obleganjih pri tem požgali staro antično knjižnico z izjemno zbirko. Namreč, arabski vojskovodja, Amr ibn Al As, ki je vodil osvajalski pohod na Egipt, naj bi vprašal kalifa Omarja ibn Al Hataba, kako ravnati s knjižnico, in kalif naj bi ukazal njeno uničenje z argumentacijo: »Tiste knjige, ki ustrezajo Koranu, so odveč, saj je v njem vse zapisano, tiste, ki so v nasprotju s Koranom, pa so nezaželene, bogokletne.« Stare rokopise naj bi uporabili za ogrevanje aleksandrijskih javnih kopališč.

Pač, legenda kot legenda. Le delno ali sploh ne točna, saj je nastala nekaj stoletij kasneje, tam nekje v začetku 13. stoletja. A vrednost legend ni v točnosti navedb empiričnih dejstev, ampak v sporočilu, ki ga nosijo. Ta domnevni požig ima pač podobno sporočilo kot stoletja požigov knjig in tudi njih avtorjev v krščanskem katoliškem svetu. Še na samem pragu dvajsetega stoletja (1899!) je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič dal pokupiti in požgati vseh 700 dosegljivih izvodov Cankarjeve Erotike. Gnevno je takrat v svoj dnevnik zapisal: »Cankar je izdal grde polzke pesmi, ki sem vse nakupil, da ne pridejo ljudem in mladini v roke (dal sem 478 gld), s tega silna jeza Narodova in pri dijakih.« No, knjiga vseh knjig ni ena in edina, kot s preprosto pametjo meni Dimičeva. Vsak ima (lahko) svojo knjigo vseh knjig. Tudi vsak drugo.

Brez razlike. Krščanski fundamentalist Biblijo. Satanist po drugi strani morda LaVeyevo Satanistično biblijo. Fanatični islamist Koran. Erotoman denimo Sto dvajset dni Sodome ali kakšno drugo knjigo iz bogatega opusa razsvetljenca Markiza de Sada. Kakšen zagnani anarhist Bakuninov Revolucionarni katekizem. Zaslepljeni janšist večkrat ponatisnjeno knjižno uspešnico Premiki. A državljani z izpričanim demokratičnim talentom onkraj svojih osebnih knjig vseh knjig priznavajo ustavo kot temeljni in najvišji splošni pravni akt države.

Da so slovenski krščanski demokrati brez elementarnega demokratičnega talenta, so dokazovali že pred več kot letom dni, ko so skupaj s SDS poskušali problematizirati legitimnost in ustavnost delovanja Levice in celo anemične SD. S svojimi primitivnimi izpadi ob sprejemanju novele družinskega zakonika pa so do konca razkrili svojo globoko nedemokratično naravo in netolerantnost do družbenih podskupin, ki so zunaj njihovega vrednotnega občestva. In tudi do avtoritete pravne države. Ustava resda ni zacementirana, pod določenimi pogoji se lahko tudi odklepa ali spreminja, a dokler je v veljavi v aktualni obliki, je brezprizivna. In nobena knjiga vseh knjig ni in ne sme biti nad njo. Tisti poslanec, poslanka, stranka, ki tega ne sprejema, gotovo ne spada v hram demokracije, ampak na smetišče zgodovine. Zato bodo po tem skrajno primitivnem izpadu dotične poslanke, kar je zgolj vrh ledene gore nedemokratičnosti in nelojalnosti pravni državi, morali novinarji, javnost, pa tudi konkurenčni politiki nenehno opozarjati na zle namere NSi. Ob nasprotovanju družinskemu zakoniku se je to do obisti pokazalo. Najprej je Tonin s tistim bebavim argumentom, češ da nič nima proti gejem, so celo njegovi prijatelji, povedal, da toleranca in pravica ni univerzalni, brezosebni princip, ampak klientelistični ritual. Pač, prijateljem kdaj pa kdaj toleriramo in dovolimo, kar imamo sicer za nedopustno. A pravi preizkus strpnosti je, ali dovoliš in dopustiš neki podskupini (glede ne njena partikularna obeležja) univerzalne pravice. Tudi če niso in ko niso tvoji prijatelji; celo če jih intimno preziraš, zavračaš …

NSi in SDS skupaj s civilno družbo, ki jo nagovarjata in ki jima sledi, potiskata Slovenijo v družino evropskih držav temeljnega demokratičnega primanjkljaja. Torej držav, ki ne šepajo samo pri izkazovanju pravic do oseb (krščansko) nekonvencionalne spolne usmeritve, ampak na vseh ravneh in v vseh podsistemih. Sedaj ne samo, da nas Tonin in NSi potiskata v najslabšo možno združbo – združbo evropskih demokratičnih spak, ampak po novem civilna družba izza NSi vse glasneje odpira celo temo legalnosti splava. Torej so ogrožene civilizacijske pridobitve izpred več desetletij.

Krščanski fundamentalizem NSi na pohodu?