Pokeraši

Janko Lorenci

7. 10. 2022  |  Mladina 40  |  Kolumna

Putin je s priključitvijo vzhodnih delov Ukrajine pokazal, da je pripravljen nadaljevati vojno. Aneksija hkrati pomeni grožnjo Ukrajini in Zahodu: to je zdaj del Rusije, Mater domovino bomo branili z vsemi sredstvi, tudi z jedrskim orožjem.

Toda ta čas Putinu vojaško slabo kaže. Ukrajina je že osvobodila del priključenega ozemlja in je v ofenzivi. Ruska vojska je dezorganizirana in – v nasprotju z ukrajinsko – slabo motivirana. Prvič pa Putinu resneje slabo kaže tudi doma – z delno mobilizacijo se je vojna psihološko preselila v Rusijo in stara pogodba med oblastjo in ljudstvom – mi skrbimo za vašo varnost in relativno blaginjo, vi se ne brigajte za politiko – je načeta. Vedno bolj boleče delujejo tudi sankcije.

Komentatorji se strinjajo: če Putin vojno izgubi, pade. Tudi izgube priključenih delov Ukrajine si ne more privoščiti, ne da bi tvegal množične nemire ali državni udar. Bodisi udar prevratnikov, ki bi se iz Ukrajine umaknili, ali besnih nacionalističnih trdorokcev, ki vojaške poraze doživljajo kot ponižanje, in bi se lahko spustili v popolno vojno.

Kaže, da ruska vojska ukrajinskih sil ta čas ne more ustaviti. Zato Putin vedno bolj stavi na svojo ultimativno vojaško karto – jedrsko orožje. Za zdaj ga uporablja kot psihološko orožje, ki naj bi pripravilo Zahod do zmanjšanja pomoči Zelenskemu, tega pa do pogajanj. Noben cilj ni dosežen in zato se veča nevarnost, da bo Putin taktično jedrsko orožje nekje na ukrajinskem ozemlju zares uporabil. Kaj bi bilo potem, ne ve nihče, so samo ugibanja in štabni scenariji.

Prihodnji tedni, ko se utegne anektirano ozemlje z ukrajinsko ofenzivo še krčiti, bodo napeti. Potrjuje se napoved ameriškega politologa Mearsheimerja: uspešneje ko bo Zahod slabil Rusijo, verjetneje bo, da vojna postane jedrska. Gledamo strašljiv nuklearni poker. Zahod izvaja pritisk na Rusijo v domnevi, da Putin ne bo uporabil jedrskega orožja. Putin z njim grozi – in ga bo, dokončno stisnjen v kot, morda uporabil – v prepričanju, da je Ukrajina za Ameriko manj pomembna kot zanj in da se Nato zato tudi, če bo taktično jedrsko orožje uporabil, iz strahu pred popolnim jedrskim spopadom v vojno ne bo vmešal neposredno. Kot se iz istega razloga ni že doslej.

Poker, kot rečeno, v katerem lahko že nesrečno naključje ovrže negotove predpostavke in jedrsko grožnjo zaostri do konca. Ukrajinska vojna se vleče, ima svoj srk in je, prvič po kubanski raketni krizi, že izbrisala nekdanji konsenz, da je stopnjevanje jedrske spirale absolutno nesprejemljivo, saj ogroža celotno človeško civilizacijo.

Zato je naravnost blazno ne storiti nič, da bi se vojna končala.

Zahod bi jo lahko hitro ustavil in dosegel premirje, če bi Zelenskemu upočasnil dotok orožja, financ, obveščevalnih podatkov itd., Putinu pa ponudil nekakšen izhod, sprejemljiv tudi za Ukrajino. To ne bi bilo pravično, Putin mora biti kaznovan, pravijo zagovorniki nadaljevanja vojne. Toda grožnje nadaljevanja so take, da bi morale iskanje krivcev potisniti v ozadje. Največji krivec je brez dvoma Putin, ki je, poleg Ukrajine, najbolj uničil svojo Rusijo. A v tej vojni, ponavljamo, ni nedolžnih. Zato je prav podpirati Ukrajino, absolutno pa ni prav, če ne naredimo nič za konec vojne, premirje in mir. Nevarnosti so, kot rečeno, prevelike. Podpora Ukrajini ne izključuje truda za prekinitev vojne, nasprotno, namenjena naj bi bila tudi prav temu.

Mirovni impulz bi bil najučinkovitejši, če bi prišel iz Amerike.

Vendar ga ni na vidiku, saj Ameriko vojna prizadeva manj kot Evropo in ji, ozko gledano, deloma celo koristi. Naša celina pa je zaradi vojne resno ogrožena.

Ogroža jo že gola vojna, ki se lahko, denimo zaradi množične ruske mobilizacije, razširi čez meje Ukrajine. Putina lahko nasledijo še hujši tipi. Tudi uporaba jedrskega orožja bi zaradi geografskih danosti najbolj prizadela Evropo.

Hkrati vsa Evropa (da o preostalem svetu ne govorimo) že pošteno čuti energetske, ekonomske, socialne, politične, psihološke … posledice ukrajinske krize. Ozračje vojne krepi avtokrate, socialne napetosti se večajo, politična stabilnost se zmanjšuje in tudi slavljena evropska enotnost glede Ukrajine je pod tenkim uradnim površjem krhka. Vojna nedvomno že srednjeročno slabi in ogroža tudi Unijo kot tako – kaj bo, če se bo konflikt vlekel in prinesel še kako tako zimo, kakršna bo letošnja? Nacionalizmi se bohotijo že zdaj. In še ena drama; vihtenje orožja potiska na stranski tir ekološko krizo.

Evropa ima torej vse razloge, da bi se krčevito trudila za konec vojne. A evropolitika z von der Leynovo na čelu ne stori za mir nič in se ravna po geslu – Rusijo je treba premagati. Čeprav je jedrsko silo mogoče premagati le tako, da na smrt ogroziš tudi sebe.

Še največje upanje za spremembo iracionalne evropolitike je pritisk od spodaj. Počasi ga kuhajo posledice ukrajinske vojne. Trda, draga, za mnoge mrzla zima ga bo zanesljivo povečala in vsaj deloma prevedla v zahtevo, da se začnejo evrovlade in EU kot celota truditi za mir. Saj s sedanjo držo otežujejo življenje in ogrožajo celo eksistenco svojih prebivalstev.

Tudi Golobova vlada bo zaradi ukrajinske krize zašla v škripce, in če se bo vojna vlekla, ostala pri enem mandatu. Janša si je upal iti v Kijev, ko se je to zdelo še nevarno, a je, stari jastreb, navijal za zaostrovanje vojne. Čakamo, da nekaj drznosti in širine pokaže Golob, vendar v korist miru v Ukrajini, zmanjšanja jedrske grožnje in lažjega življenja Slovencev. Da torej v EU (polnopravna članica smo!) sproži resno mirovno pobudo in razpravo o drži Unije v ukrajinski krizi. Včasih je treba stopiti iz blebetajoče črede. Saj še slepci vidijo, da bi konec vojne izboljšal življenje stotinam milijonov ljudi, mnogim pa ga tudi rešil.