Priložnost

Janko Lorenci

14. 10. 2022  |  Mladina 41  |  Kolumna

So Severni tok poškodovali Rusi ali Američani ali kdo tretji? Če se vprašamo, kdo ima od tega korist, nastane zagata. Rusi lahko plin kadarkoli zaprejo in so krivi le, če so hoteli, da bi sum padel na Američane. Tem težave z ruskim plinom koristijo, saj Evropi laže prodajajo svojega, celina pa je od njih bolj odvisna. A krivec seveda ostaja neznan. Tudi če bi bili za nož v hrbet najtesnejšega zaveznika krivi Američani, uradna Evropa sredi ukrajinske vojne tega ne bi rekla.

Incident po svoje osvetljuje nelahko razmerje med Ameriko in Evropo. Prva je v tem paru absolutno dominantna. Del evropske podrejenosti izvira iz razpleta druge in hladne vojne, ko se je Evropa popolnoma prepustila ameriški tuteli in komandi. Po razpadu Sovjetske zveze je postala samostojnejša, se po gospodarski moči izenačila z Ameriko, a v marsičem ostala z njo prepletena, hkrati pa od nje zlasti psihološko odvisna in ustrezno servilna.

Za to so še drugi razlogi. Unija je pisana tvorba z mnogimi prestolnicami brez skupne zunanje in socialne politike, brez skupne vojske in s šibko skupno identiteto. Kulturno Amerika bistveno bolj vpliva na Evropo kot narobe. Eno in drugo vodijo politike, prežete z neoliberalnimi nauki, bolj ali manj odtujene od svojih prebivalcev in tudi zato med seboj povezane, običajno v ameriški prid. Ameriki močna, trdno povezana Unija enako kot Rusiji hodi narobe in temu ustrezno pogosto tudi ravna.

Toda Evropa ostaja z njo, kot je zapisal I. Buruma, nevrotično fascinirana: oboževalci in sovražniki Amerike verjamejo v njeno vsemogočnost. Vendar v marsičem nazaduje: kronično je visoko zadolžena, ima šibko industrijsko bazo, zaostalo infrastrukturo, zlasti od Trumpa dalje posurovelo politično kulturo in tako politično razklanost, da se polovica Američanov boji državljanske vojne. Vse to spremljajo dramatične socialne razlike. Financial Times: »Neenakost v ZDA in Angliji je tolikšna, da bi bilo treba obe naciji označiti za revni državi z nekaj zelo bogatimi ljudmi. Zdi se, da so ti večinoma v vladi.« Močan dejavnik evropske odvisnosti je orjaška ameriška vojaška moč, s katero naj bi ZDA prek Nata skrbele za varnost Evrope. A Putinova agresija je jasno pokazala, da je Rusija vojaško zanič, saj še sveže anektiranih delov Ukrajine ne more zadržati. Sporočilo je jasno: ameriška vojaška tutela je odveč, Evropa se lahko brani sama. Mimogrede, samo Nemčija daje za orožje več kot Rusija, ki je vojaška supersila zgolj zaradi jedrske oborožitve. Pred jedrskim spopadom pa Amerika za Evropo ni zaščita; če bi ruske (taktične) jedrske bombe eksplodirale v Ukrajini, Amerika ne bi odgovorila z jedrskim orožjem, sicer bi tvegala globalni spopad in jedrske eksplozije na svojem ozemlju.

Skratka, čas je, da Evropa pomete s starimi miti o tem, da je Amerika vsemogočna, da je varnost naše celine odvisna zgolj od nje in da se ameriški in evropski interesi samodejno prekrivajo. Deloma se ujemajo, deloma pa si nasprotujejo, zlasti kadar se gre Amerika vojaško-politični ekspanzionizem.

V sedanji vojni psihozi to pomeni: prav je, da Unija pomaga Ukrajini in pritiska na Rusijo, a hkrati je skrajni čas, da začne misliti nase in svoje prebivalstvo – torej delati tudi za premirje.

Kajti ukrajinska vojna jo vleče v brezno. S tem ne mislimo le na ekonomske, energetske, socialne … težave zaradi vojne. Vojna pospešuje tudi militarizacijo, dviga avtokrate, povzroča toleriranje kršilcev demokracije (npr. Poljske), podžiga nacionalizme in državne egoizme in spodkopava samo idejo sodelovanja in solidarnosti, ki je temelj EU. Spreminja (militarizira) se Nemčija, v Italiji in na Švedskem je skrajna desnica na oblasti ali njen del, ves evrovzhod je v krizi, Velika Britanija se je že odcepila. Vojna slabe trende pospešuje.

Bojne konje bi bilo smiselno gnati naprej, če bi vedeli, da bo Putin zato kmalu padel, da ga bo zamenjal kak demokratični mirovnik in se umaknil iz Ukrajine. In da zato ne bo radioaktivne gobe. A veliko verjetneje je, da se putinska Rusija ne bo kar zvrnila na hrbet, da se bo vojna vlekla, jedrska grožnja stopnjevala, Ukrajinci in Rusi umirali naprej, evropska in druga ljudstva pa trpela vse mogoče krize.

Kljub nespravljivim izjavam na vseh straneh so okoliščine ta čas take, da dopuščajo mirovno akcijo, ki bi lahko uspela. Vpletene strani imajo živ interes za premirje. Poglejmo po vrsti.

Evropo vojna v vseh pogledih dramatično ogroža. Zima s predvidljivimi stiskami bo silovito povečala nezadovoljstvo prebivalstva. Ruske vojaške grožnje se lahko Evropa, kot rečeno, ubrani sama, brez ameriške vojaške marele, in to ji daje manevrsko svobodo za diplomacijo.

Putin je prvič resno ogrožen na fronti in doma (grozijo mu nemiri ali puč). Če hoče ostati na oblasti in ni izgubil pameti, se bo pogajal.

Ukrajina se bojuje izjemno, a je popolnoma odvisna od vojaške pomoči Zahoda. Vojna jo uničuje.

Amerika se bo, če Putin uporabi jedrsko orožje, znašla pred strahovitimi dilemami in tveganjem jedrske vojne. Že zdaj jemlje to nevarnost resneje kot evropski vojni gorečneži.

Za mirovno akcijo (sprva najbrž tajno) pa je tako rekoč poklicana Unija ali skupina vplivnih članic. Za sabo bi lahko potegnile tudi Bidna.

Premirje ima zahtevne predpostavke – skrbno odmerjen pritisk (napoved zmanjšanja pomoči) tudi na Ukrajino in za obe vojskujoči se strani neljubo, a nekako sprejemljivo oziroma izsiljeno rešitev – Rusija vrne anektirana ozemlja, Zahod umakne sankcije, Ukrajina postane nevtralna.

Taka rešitev ni idealna, a nadaljevanje vse okrutnejše vojne prinaša preveč morastih tveganj. Če obstaja vsaj majhna možnost za premirje, jo gre izrabiti. Drugo je norost.