9/27

dr. Bogomir Kovač

7. 10. 2022  |  Mladina 40  |  Ekonomija

Vojna v Evropi napreduje, postaja vedno bolj nepredvidljiva in vedno manj obvladljiva. Teroristični napad na oba plinovoda v Baltskem morju, strateško energetsko infrastrukturo, pomeni njen novi mejnik. Simbolni označevalec 9/11 v ZDA postaja v EU sedaj 9/27. Energetska kriza v EU dobiva s tem vse bolj brutalne politične oblike. Plin postaja orožje osrednje geostrateške bitke med ZDA, EU in Rusijo. EU se je znašla v ameriško-ruski mišelovki. Zelenski in Ukrajina se po ruski aneksiji vzhodne Ukrajine ne želita pogajati s Putinovo Rusijo. ZDA in EU podpirajo nadaljevanje vojne z vsemi sredstvi. Trikotnik prihajajoče stagflacije in finančne destabilizacije, energetske in prehranske krize, popolnega političnega in vojaškega kaosa postaja v EU očiten. Brezizhodnost razmer je vse večja, nevarnost jedrskega spopada vse bližja. Toda nihče ne želi in ne sproža mirovnih iniciativ, ne OZN in ne EU, še manj kdo drug. In nihče ne pove, kakšna prihodnost nas čaka potem.

Velika geostrateška igra je 27. septembra 2022 dobila nepričakovan zasuk. V sofisticirani vojaški operaciji so začasno onesposobili tri cevi plinovoda Severni tok 1 in 2 (ST) v bližini danskega otoka Bornholm. Doslej je v ukrajinsko-ruski vojni vsa energetska infrastruktura ostala nepoškodovana, vsi so to spoštovali, plinske dobave in posli so bili izvzeti. Kdo je imel torej interes za takšno dejanje, kaj sporoča, za koga je to najbolj usodno? Rusija prodaja plin in nafto v EU, če želi ustaviti dobavo, lahko to stori pri izvoru, uničenje drage infrastrukture pod morjem je nesmiselna. Tudi druge članice EU nimajo nobenega motiva za uničenje plinovodov. Ostajajo torej ZDA in morda kot partner tudi Poljska, najbolj rusofobna članica Nata, ki je hkrati v hudem sporu tudi z Nemčijo zaradi vojnih odškodnin. ZDA so že leta 2018 politično blokirale uporabo ST-2, Biden je Rusiji celo zagrozil z uničenjem naftovoda, če napade Ukrajino … ZDA je najverjetnejši krivec te sabotaže, ki nikoli ne bo razkrit. ZDA so pokazale, do kam so pripravljene in sposobne iti v bitki z Rusi na račun Ukrajine in EU. Nemčija se je očitno tajno dogovarjala z Rusijo glede rezervne dobave plina prek ST-2, dobila je lekcijo, kaj jo čaka. Plinski mrk in ekonomski zlom, podobno kot vso EU. Politično je Nemčija ob sabotaži 9/27 ostala nema. Poljska pa je sočasno praznovala ob odprtju lastne plinske povezave z Norveško. Sporočilo je več kot jasno.

Položaj EU po 9/27 meji na katastrofo. Velika omejitev dobav ruskega plina v EU postaja dejstvo, dovoljene so tudi sabotaže, nobene mimikrije ni več. Dvomesečne zaloge plina v EU niso namenjene tekoči, temveč interventni porabi. EU pa je doslej uspelo nadomestiti približno polovico potrebnega energenta z drugimi, neruskimi viri. Sistemi dobavnih verig do potrošnikov razpadajo povsod, tudi pri nas, ogrožena sta normalna preskrba prebivalstva in delovanje vitalne industrije. Ne obstaja nobena prava alternativa, še manj kratkoročna rešitev. Krizni indeksi energetske preskrbe so pri članicah EU različni, toda vsi so dejansko v skupnem čolnu omejene in drage ponudbe. Bolj so ogrožene severovzhodne članice kot jugozahodne, najboljše kaže Skandinaviji, slabo osrednji Evropi, bogatejše članice bodo lažje prebrodile krizo kot revnejše … Energetska unija ne deluje, špekulativno trgovanje je pognalo cene, energetska solidarnost članic pa je lažno upanje. Tudi če začasno sprostimo vse fiskalne pogoje, se finančni pogoji zaostrujejo, tudi če poostrimo regulacijo cen in omejimo potrošnjo, ne moremo rešiti efektivnega pomanjkanja ponudbe plina. Ekonomski ukrepi ne ustvarjajo energije, jo zgolj distribuirajo in alocirajo. Za EU je zato edina rešitev hitra normalizacija tržnih razmer. To pa lahko zagotovi mir in ne vojne.

Leta 1961 so ZDA napadle Kubo, da bi zrušile komunistični režim. Intervencija je spodletela, SZ je Castru ponudila vojaško zaščito z ofenzivnimi nuklearnimi raketami.

Kubanska kriza leta 1962 je skorajda pripeljala do jedrskega spopada. Kompromis so sklenili v zadnjem trenutku, sledil je ruski umik nuklearnega orožja s Kube in ameriškega iz Turčije, Kubancem so ostale zgolj ameriške sankcije, do danes. Šestdeset let kasneje je v Ukrajini problem podoben, logika pa obrnjena. Rusija napada zaradi širitve ameriškega režima, vojna pa se poglablja. Zelenski napoveduje formalni vstop v Nato, ker z njim de facto bije bitko z Rusijo. Aneksija dela Ukrajine je ruski alibi za jedrsko grožnjo, ZDA obljubljajo Ukrajini takojšen odziv. Jedrska vojna je blizu, Putin tu ne blefira. Ruske invazije morda ne bi bilo, če bi EU odigrala svojo vlogo v mirovnih sporazumih iz Minska, Biden bi lahko še leta 2021 formalno preprečil širitev Nata na vzhod. Kennedy je sporazum s Hruščovom označil kot vitalni interes ZDA, edino možnost za preživetje sveta. Te modrosti in odgovornosti danes ni nikjer.

ZDA že desetletja vodijo vojne po svoji izbiri. Ekonomska globalizacija je za njih samo druga stran politične hegemonije. Ukrajina je danes poligon vojaškega izčrpavanja Rusije, cilj je politični poraz režima v Moskvi, vojaški zlom Rusije, morda tudi uničenje velike države. Ukrajinska katastrofa je del desetletja trajajoče strategije ZDA, EU je tukaj zgolj njeno geostrateško mašilo. Dejansko se že pripravlja na velik spopad s Kitajsko, Ukrajino bo tam zamenjal Tajvan. Zaton ZDA kot velike sile dejansko ogroža svet.

EU ima samo dve možnosti. Na evroatlantskem vlaku bo prispela na končno postajo svoje integracije. Na poti svojega preživetja se mora najprej osamosvojiti pred ZDA. 9/27 dejansko pomeni točko preloma, teroristični napad na EU. Politično bi morali posesti za mizo Ukrajino in Rusijo, vrnitev aneksiranih ozemelj v zameno za nevtralnost Ukrajine. EU se tu lahko širi, toda brez Nata. Ni osvoboditve Ukrajine brez avtonomije EU. Paradoks brez primere za svet brez alternative.