Država brez državljanov

Heni Erceg

7. 10. 2022  |  Mladina 40  |  Hrvaška

Volitve v BiH so se iztekle pričakovano, pa vendar so prinesle malenkostne premike. V Republiki Srbski, zrasli iz trdoživega srbskega nacionalizma, ostaja na oblasti politični izrodek Milorad Dodik, partner hrvaške vladajoče elite, poražena je bila predstavnica trde linije tamkajšnje HDZ, premik pa prinašata nepričakovana zmaga socialdemokrata Denisa Bećirovića, kandidata združene opozicije, in poraz bošnjaškega turbonacionalista Bakirja Izetbegovića. S tem bi se zdaj, ko je izgubil oblast in moč, lahko poukvarjali preiskovalni organi, saj naj bi bil vpleten v številne korupcijske afere.

Vsekakor je to malenkosten premik za družbeno, politično in gospodarsko popolnoma razdejano državo, kljub temu pa so izidi tamkajšnjih volitev pretresli hrvaško oblast in ešalone zagrizenih desničarjev, saj je bilo nekje vmes slišati čisto potihoma izgovorjeno besedno zvezo ’državljanska BiH’. Ta besedna zveza je za politične nacionaliste vseh predznakov kot nož v srce, saj v njej vidijo največjo grožnjo za trajno etnično ureditev države, v kateri nikakor ne bi smeli – kot so nekoč – živeti državljani, ampak samo pripadniki nacionalnih plemen, katerih edina identiteta je primitivna etnična pripadnost, pridobljena z rojstvom, ki izničuje vse civilizacijske, državljanske vrednote.

Od tod, iz mraka etnosa in nacionalizma, izhaja tudi grobi napad na župana Splita, ki se je drznil pred volitvami izreči podporo večetnični, socialno-liberalni stranki v Sarajevu, članici zveze, v katero je vključen tudi njegov Center. Drznil si je prezreti hrvaški nacionalizem vladajoče elite in krdela desničarjev, ki se nikoli niso sprijaznili z izgubo pošastne tvorbe Herceg-Bosne, nastale z medvojnim zavzemanjem ozemlja v zahodni BiH, tvorbe, katere voditelji so vsi po vrsti po razsodbah haaškega sodišča končali v zaporu zaradi nasilja nad Bošnjaki, zaradi Dretlja, Heliodroma, taborišč, v katerih so hrvaški junaki mučili in pobijali bosanske civiliste.

Zato menda ni bilo nič nenavadnega, da so pred volitvami v BiH v Mostarju, za katerega je bilo takrat predvideno, da bo postal glavno mesto hrvaške kolonije Herceg-Bosne, zavihrale zastave te zločinske paradržave skupaj z zastavo Izraela. Zakaj Izraela? Verjetno je to mogoče razumeti kot sporočilo o hudem trpljenju, ki ga Izraelcem povzročajo palestinski neverniki, tako kot Hrvati v Bosni umirajo in trpijo pod muslimanskim škornjem. Na to odkrito proizvodnjo najhujšega hrvaškega šovinizma, ki ga je režirala HDZ BiH, se je odzvala le Naša stranka iz Sarajeva, tista, ki jo je podprl splitski župan. In lov na Ivico Puljka je bil odprt. Splitski hadezejevci so se takoj postavili na zadnje noge, za njimi pa tudi tako imenovani veterani, za katere je bilo vojskovanje v Bosni v devetdesetih letih sprejemljiv način, da si Hrvaška za ceno vseh številnih zločinov nad bošnjaškim prebivalstvom povrne svoje menda zgodovinsko ozemlje. Ti veterani se še do danes niso sprijaznili z izgubo Herceg-Bosne in obsodbami, ki jih je bila deležna, in tarnajo zaradi domnevno ogrožene nacionalne identitete bosansko-hercegovskih Hrvatov.

»Takšno vedenje je protihrvaško … izrekanje podpore opciji, ki jo sestavljajo skupine umetnikov in javnih oseb iz bošnjaškega okolja, ki deluje z internacionalističnih, nadnacionalnih in domnevno državljanskih pozicij,« Puljku histerično dopovedujejo vodilni iz splitske HDZ, pa tudi, da »ni treba posebej razlagati, kaj se skriva za to državljansko agendo«. Skriva se seveda, kaj bi se drugega, »globoko protihrvaški projekt«. In še: »Nihče ne more biti niti državljan niti človek brez temeljne identitete.« Tako bentijo hadezejevci in blebetajo, da »nacionalna identiteta bistveno zaznamuje vsakega človeka«, brez nje je človek – kot je nekoč dejal neki zadrti pop – »kot drek na dežju«. Na »Antihrvata« so se spravili desničarski ničvredneži, in to v imenu vseh nas, ker je menda »osramotil vse meščane Splita, ko je javno zanikal pomen naše zgodovinske in kulturne identitete«.

Kako bi bilo tem kretenom zdaj mogoče pojasniti, da mene na primer Puljak ni osramotil, ravno nasprotno? In jim zlepa dopovedati, naj vendar že odjebejo skupaj s svojimi plemenskimi, mafijskimi in nacionalističnimi »vrednotami«. Skupaj z veteranskimi kohortami, ki župana Splita grozeče obtožujejo izdaje hrvaštva in si pri tem še prisvajajo Split, kot bi bil njihova last, češ da se mu »jemljejo hrvaško bistvo, bit, prepoznavnost, medtem pa se Hrvati v BiH borijo za golo preživetje«.

Te skupine, prisesane na državne prsi, v svojem grotesknem literarnem izdelku splitskega župana razglašajo za »instrument anacionalnih platform, ki se pod krinko spoštovanja človekovih pravic in navidezne enakosti ne bodo ustrašile teptanja temeljnih človekovih pravic«. Pri tem je »napadena naša identiteta, naša nacionalna skupnost, naša zgodovina, kultura …«. Kje? V Splitu? Ne, v njihovi domišljijski predstavi o prilaščeni Bosni, v kateri so se »borili« v devetdesetih letih in pri tem uresničevali sanje norega diktatorja Tuđmana o priključitvi delov BiH Hrvaški.

Od večnih varuhov domačega ognjišča smo še enkrat poslušali tudi lekcijo o tem, da je bila med zadnjo vojno v BiH »napadena naša identiteta, naša nacionalna skupnost, naša pravica do življenja«. Poučili so nas, kdo se skriva za hudičevsko »državljansko agendo« – umetniki, homoseksualci, anacionalni gobavci. Tovariši partijci, dovolite mi predlog, da si za takšne omislite nov Goli otok. Da bodo na njem pri 40 stopinjah razbijali skale, dokler se ne bodo naučili, da je človek niče, ničla, sranje brez nacionalne identitete. Hrvaške še prav posebej.