Komentar / Varuhi fantazije

N'toko

28. 10. 2022  |  Mladina 43  |  Žive meje

V Kinoteki je prejšnji teden ljubljansko premiero doživel film Žica hrvaške režiserke Tihe Gudac, ki pripoveduje o tako imenovani začasni tehnični oviri na slovensko-hrvaški meji. Izmed številnih dramatičnih prizorov se mi je v spomin najbolj zasidralo srečanje med policijo in vaško skupnostjo v Radencih ob Kolpi. Šef policije in župan poskušata jeznim vaščanom na vsak način razložiti, zakaj morajo ob njihovi reki postaviti ograjo: »Vi ne razumete, mi se soočamo z velikimi migracijskimi pritiski ... Prihajajo hude stvari, v podsaharski Afriki se vsak dan za nekaj kilometrov razširi puščava, baje bo desetine milijonov ljudi krenilo proti Evropi …« A bolj ko predstavniki države napihujejo pomembnost žice, večja je skepsa lokalnih prebivalcev, ki na položaj gledajo bistveno bolj trezno: »Pa dobro, a bo nekaj kilometrov ograje v Radencih rešilo Evropo ali kaj?« Vsi vedo odgovor na to vprašanje. Na globalne migracije nima država nobenega odgovora in postavljanje žice je zgolj izraz njene nemoči. Za trenutek se gledalcu policijski veljaki celo zasmilijo … bolj ko se poskušajo prikazati kot rešitelji sveta, bolj so videti kot nebogljeni otroci v prevelikih uniformah.

Lokalni župani in policisti pa niso edini, ki so videti nemočni pri spoprijemanju s »hudimi stvarmi, ki prihajajo«. Nezakonite migracije so za evropske elite strašen problem, saj razkrivajo vse tiste iluzije, na katerih je grajena Evropska unija. Razkrivajo, kako zgrešena je zahodna politika do obrobnih držav, kako hitro se širijo vojne in krize, kako krhek je kapitalistični red. Predvsem pa migracije razkrivajo, da jedra EU ni mogoče kar tako ločiti od opustošenja, ki ga kapitalizem seje okoli njega. V resnici smo vsi del istih globalnih procesov, in če so ti prišli do Iračanov, Libijcev, ali Ukrajincev, ki so še nedavno živeli enako kot mi, potem bodo prišli tudi do nas. Če se puščava na jugu širi in se ledeniki na severu talijo, ne more prostor vmes ostati nedotaknjen. Liberalnemu redu in potrošniškemu udobju, kot ga poznajo premožnejši Evropejci, se iztekajo dnevi.

Tega nam politiki seveda ne morejo povedati na glas. Namesto priznanja resnice nam ponujajo fantazijo, da bodo ne glede na vse obvarovali Evropo takšno, kot je. Že res, da se planet segreva, da okoli nas divjajo vojne in se po cestah vijejo kolone beguncev, ampak mi bomo poskrbeli, da to ne bo vplivalo na vas! Policija tako ne varuje meje, ampak varuje iluzijo, da je Evropa nekako ločena od preostalega sveta in da se z zajezitvijo migracij lahko zajezi tudi njeno drsenje v propad. Drakonski ukrepi, kot so žica na meji, deportacijski center in obvezni izpit iz slovenščine za tujce, so zgolj različne manifestacije te fantazije – nanje lahko gledamo kot na umetniške performanse, trmasto uprizarjanje varnosti v kaotičnem svetu.

Nobeno naključje ni, da se služba evropskega komisarja za migracije in azil imenuje Varovanje evropskega načina življenja. Na ubogem komisarju Margaritisu Schinasu je, da v času globalnih kriz v Evropi ohrani stvari takšne, kot so. To v praksi pomeni večji nadzor nad zunanjimi mejami EU, več deportacij in več lova na tihotapce. Torej iste politike »upravljanja migracij«, ki jih EU izvaja že 30 let in ki so pripeljale do 30 tisoč mrtvih beguncev in eksplozije nehumanih deportacijskih taborišč, ne da bi kakorkoli »uredile« migracije. Prav nasprotno, pripeljale so do največjih begunskih kriz v sodobni zgodovini, hkrati pa povečale vrednost tihotapske dejavnosti za več milijard evrov! Gre za čisti šov, drag umetniški projekt, v katerega nihče zares ne verjame in obstaja le zato, da si elite kupujejo politični mir.

Izvajalci tega projekta pa so seveda polobrobne države na robu schengenskega območja, med njimi Slovenija. Žica na Kolpi ni zrastla zato, ker bi to potrebovali Slovenci, pač pa to potrebujejo države bogatega severa, kamor se zatekajo izgnanci z globalnega juga. In kot to dobro vedo prebivalci Radencev, Slovenija ne more vplivati na globalne migracije, lahko se zgolj pretvarja, da to počne. Slovenska migracijska politika je zato ves čas nespremenjena: pustiti migrantom čim prej oditi, da ne bi sprožili političnih tenzij, ko pa severni sosedje začnejo ropotati, se izvede kak represivni performans, da vidijo našo resnost. Vsaka politična kriza v evropskem jedru je zato pospremljena s povečanjem represije nad migranti na obrobju. Kadar prikazen migracij začne vznemirjati evropski sever, se na jugu dvigajo ograje in polnijo deportacijska taborišča. Ni pomembno, ali je na oblasti desnica ali levica.

Tako je tudi liberalna ministrica Tatjana Bobnar, ki je začela (in ne končala) odstranjevanje žice, ta mesec na srečanju notranjih ministrov v Luksemburgu izražala skrb zaradi naraščajočih migracij ter ponujala iste tri magične rešitve: Frontex na zunanje meje, učinkovite deportacije in boj proti tihotapcem v notranjosti. Njene besede so dobeseden prepis govorov ministra Dragutina Mateja izpred 20 let, ko je Slovenija vstopala v EU. Te besede je za njim ponovil čisto vsak notranji minister, z enakim neuspehom. A ne ponavljajo se le besede, ampak tudi dejanja. Leta 2020 se je pod ministrom Hojsom stopnjevalo zapiranje prosilcev za azil v zloglasno deportacijsko taborišče Center za tujce, kjer so kmalu izbruhnili izredne razmere in protesti. Policija je večino pripornikov nato izpustila, da so šli naprej v Italijo. Zgolj dve leti kasneje prosilce za azil tja zapira Tatjana Bobnar, in to s popolnoma enakimi učinki: nastale so izredne razmere, prosilci gladovno stavkajo. Večina jih bo, travmatizirana in ponižana, kmalu prejela odločbo za odhod iz države, s katero bo odkorakala naprej v Italijo. Ta nesmiselni obred zapiranja beguncev v taborišča nikakor ni namenjen upravljanju migracij, pač pa Slovenija tako pošilja signal EU, da zadeve »jemljemo resno«.

Ko so novinarji prejšnji teden direktorja Centra za tujce Jožeta Konca vprašali, ali ne bi bilo smiselno to okrutno taborišče zapreti, je odgovoril, da je to »del migracijskega sistema Evropske unije, in dokler se ta ne spremeni, zaprtje ni mogoče«. Enako, kot so policisti razlagali Belokranjcem o žici. Slovenija mora biti okrutna, da lahko Evropa še malo mirno spi. A če so ti ukrepi edino, kar lahko obvaruje »evropski način življenja«, smo lahko prepričani, da se temu slabo piše. Naša družba je organizirana okoli ohranjanja fantazije o evropski izjemnosti. Že zdavnaj pa je prišel čas, da se začnemo organizirati okoli skupnega preživetja v njenem neizogibnem zatonu.