Grega Repovž

4. 11. 2022  |  Mladina 44  |  Uvodnik

Uvodnik / Primer Anke Sukič

Volilna kampanja mora imeti tudi svojo odgovorno osebo. Anže Logar, predsedniški kandidat stranke SDS, je poleti, ob začetku zbiranja podpisov, s katerimi je pristopil h kandidaturi, predstavil to osebo svoje kampanje. To je Anka Sukič, mlada podjetnica iz Prekmurja, prostovoljka, ki naj bi že leta spremljala njegovo politično kariero, s čimer naj bi si zaslužila njegovo zaupanje in to čast.

Zdelo se je celo simpatično, da je Logar na tako pomembno funkcijo za kampanjo postavil politično svežo osebo. Seveda pa je bilo najbolj normalno, da so novinarji preverili, za koga gre, kdo je ta oseba. Baza nakazil javnega denarja je nato hitro pokazala, da Anka Sukič politično le ni tako nedolžna oseba, saj je kot zelo dobro plačana svetovalka delala za Zvonka Černača, ministra za evropske zadeve v času Janševe vlade. A to še ni vse.

Anka Sukič pa ni zanimiva, ker vodi kampanjo Anžeta Logarja, ampak ker nam njen primer razkriva sistematično zlorabljanje javnih funkcij za financiranje strankarske mreže. Dejansko tudi ni nič takega, da nam je Logar poskušal nekoga, ki je zelo očitno del mreže njegove stranke, predstaviti kot neodvisno prostovoljko, ki ji je zaupal vodenje kampanje – to je že del slovenske folklore. Mnogo pomembneje je, da nam je Logar nehote prav z izbiro Anke Sukič ponudil vpogled v to, kako je SDS (in verjetno tudi NSi ter SMC in Konkretno) v preteklih dveh letih ravnala z javnim denarjem.

Novinar Borut Mekina je poskušal ugotoviti, kaj točno je Anka Sukič delala pri dveh projektih na ministrstvu za evropske zadeve (uradno se imenuje Služba vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko). Od tam je namreč prejela po dveh svetovalnih pogodbah kar 22.000 evrov, štiri ministrske bruto plače. Izkazalo se je, da naj bi preverjala prijavljene projekte, ki naj bi prek različnih skladov dobili javna sredstva. Na prvi pogled se celo sliši legitimno in potrebno delo. No, novinarsko preverjanje je razkrilo, da za to zunanjo svetovanje ni bilo nobene podlage, da so bili za to delo imenovani zunanji in notranji ocenjevalci, ki so imeli v skladu z zakonodajo tudi pristojnost ocenjevanja. Z drugimi besedami: njeno delo je bilo nepotrebno, v resnici ni imela nobene moči dajati mnenje, ki bi bilo lahko ali bi smelo biti upoštevano v katerikoli fazi odločanja, ker tudi ni bila del pristojnih odločevalskih komisij itd. Z drugimi besedami: pogodbi sta imeli pač le ta namen, da Anka Sukič iz osebnih vzgibov ministra Zvonka Černača lahko dobi delo, ki ga ministrstvo ne potrebuje in ga formalno ne more izvrševati v procesu odločanja, za kar pa Anka Sukič dobi 22.000 evrov.

Naj ponovimo, da gre za mlado podjetnico, kot je navedel sam Logar, ki torej nima nobenih resnih referenc – ne nazadnje verjetno tudi zato ni sodelovala v nobeni dejanski izbirni komisiji. A za dve svetovanji, ki sploh nista bili potrebni, je zgolj na Černačevem ministrstvu prejela 22.000 evrov. Koliko je še takih pogodb? Do pogodb z Anko Sukič smo prišli le zato, ker jo je Logar ob predstavitvi kandidature izpostavil. Koliko ljudi je bilo na tak način še zaposlenih po različnih ministrstvih? Gre namreč hkrati za visoke zneske za slehernika, na drugi strani pa za ravno toliko nizke zneske, da jih – če o njih nekdo ne spregovori – preprosto ni mogoče zaznati. Koliko članov in simpatizerjev SDS je delalo na videz nekaj, kar so sicer uradno in dejansko delali uradniki po ministrstvih? Koliko javnega denarja je na takšen način izginilo v javni upravi? In koliko po različnih javnih ustanovah? Naj spomnimo, da je bil eden prvih ukrepov Janševe vlade, da je ukinila dolgoletno nizko mejo za sklepanje pogodb z zunanjimi izvajalci brez javnih razpisov – to je naredila v imenu epidemije v prvem protikoronskem zakonu takoj leta 2020. Že takrat so poznavalci opozarjali, da je namen lahko le eden: različnim navideznim svetovalcem omogočiti hiter zaslužek za storitve, ki jih državna uprava v resnici ne potrebuje.

Danes je zelo jasno, da so bile tovrstne pogodbe način financiranja aparata te stranke. Seveda pa bo danes zelo težko preveriti vsako pogodbo posebej – to bi zahtevalo izjemno veliko uradnikov, ki bi preverjali pristnost in dejanskost poslov. Tega na primer za vsa ministrstva in urade še računsko sodišče ne zmore – preprosto nima dovolj ljudi.

A to še ni vse. Prav zaradi primera Anke Sukič se je novinar Borut Mekina lotil pregledovanja enega samega razpisa tako imenovanih evropskih sredstev. In izkazalo se je, da so se evropska sredstva usmerjala po strankarskem ključu, ne pa po vsebini. Iz vsaj enega projekta je jasno, da gre v resnici za financiranje čisto zasebnega projekta, ne pa javnega in skupnega. Primer Anke Sukič nam torej razkriva tisto, česar smo se najbolj bali: da so bila v času Janeza Janše javna evropska sredstva, ki bi morala koristiti skupnemu dobremu in skupnemu izboljševanju ter napredku, dejansko usmerjena v zasebne roke ljudem, povezanim z vladajočimi strankami, velik del projektov pa je javno popolnoma brez učinka. Dejansko gre le za drug način vzdrževanja že omenjene strukture SDS.

SDS ni politična stranka. SDS je sistem, je klika. In vedno znova se izkaže, da je glavna zadeva, s katero se ta klika ukvarja, prehajanje javnega denarja v zasebne roke. Na različne načine. Logar je na primer kot minister kupil kar 78.000 kemičnih svinčnikov od premierovega brata.