Grega Repovž

28. 10. 2022  |  Mladina 43  |  Uvodnik

Uvodnik / Levica v škripcih

Nobenega dvoma ni, da je stranka Levica z vidika političnega razvoja Slovenije pomembna. Če ne bi bilo Levice in njenega avantgardnega preteklega razmišljanja, podprtega z veliko znanja in vednosti, bi se danes v Sloveniji podobno kot v drugih vzhodnoevropskih državah mrščili nad minimalno plačo (ki je v resnih zahodnih kapitalističnih državah standard), sindikalizem bi bil še vedno obravnavan kot ostanek komunizma, danes v Sloveniji ne bi imeli tako močne razprave o pomenu javnih sistemov – zdravstvo bi veliko hitreje lezlo v zasebne roke –, ne bi končno prišli do spoznanja, da stanovanja ne morejo biti tržno blago, ampak so socialna kategorija, ne nazadnje tudi okoljske teme v družbi ne bi dobile mesta, ki ga imajo.

Ne samo to: niti o prekarnih zaposlitvah se v tej državi ne bi govorilo, tudi o nujnih omejitvah kapitala in samega kapitalizma splošna javnost ne bi vedela toliko. Levica se je v osmih letih, odkar je v parlamentu, izkazala za izjemno koristno stranko. Vpogled v programe strank celo do skrajno desne SDS pokaže, da ideje, ki so jih poslanci Levice tako težko, a trmasto uveljavljali, danes že zasedajo pomemben del programov strank. Tako rekoč nihče več na primer ne dvomi, da mora država priskrbeti stanovanja, ne da je vse prepuščeno trgu. Tudi privatizacija kot model rasti je razkrinkana predvsem zaradi Levice. Pomen javnega in države blaginje za vse, ne le za peščico, zavračajo le še na skrajni desni in krščanski demokrati. O nižanju davkov za bogate se liberalci sploh ne drznejo več govoriti.

Z drugimi besedami: Levica je programsko zmagala. Danes ni več levega ali liberalnega politika, ki se ne bi strinjal, da kapital in premoženje ne moreta biti neobdavčena. Veliko tistega, kar so pred osmimi leti govorili le predstavniki in poslanci Levice, je danes del programov večine političnih strank. A spomnimo se, da so bili takrat Mesec in drugi pomembni ljudje Levice razglašani za nevarne nostalgike, ki menda želijo nazaj jugoslovanski socializem.

Zakaj torej Levica začenja izgubljati prepričljivost in tudi javno moč? Delno je stranka zagotovo opešana zaradi konstantnih napadov, ki prihajajo od organizacij kapitala, od gospodarske zbornice, prek menedžerskega kluba do tukaj delujoče ameriške kapitalske lobistične organizacije, z njimi povezanih medijev, politikov in političnih strank. A ti napadi niso glavna težava te stranke: govor njenih predstavnikov, ki je bil v prvih letih delovanja svež, danes, žal, deluje anahronistično, nesodobno, celo neiskreno, njihova današnja podoba se pogosto ne sklada več z govorico o delavstvu. Najbolj se je to pokazalo prav pri kandidaturi Mihe Kordiša za predsednika republike. Govorjenje o delavstvu je danes iz nekega drugega časa in prostora – in Kordiš navkljub teoretski podkovanosti in znanju po mnenju večine deluje kot človek, ki je spregledal, da se je družba premaknila, spremenila. Naj se zdi to, kar govori, še tako pristno, ne doseže volivcev. A ne gre le za Kordiša, ampak za stranko kot celoto, začne pa se prav pri naslavljanju volivcev z delavci. Razen privržencev stranke, ki razumejo, da se za tem skriva napredna misel, se že s poimenovanjem ne želi poistovetiti malodane nihče v tej državi, niti mladi ne. Še več: čeprav s svojimi idejami dejansko nagovarjajo sedanji in bodoči srednji razred, torej tiste, ki jih je največ in jim tudi najbolj koristijo njihove ideje, ti Levice ne čutijo za svojo. Vtis je, da ta stranka poleg intelektualcev nagovarja le socialni rob, ne pa srednjega razreda oziroma vseh. Stranka ne zna sporočiti, da je skrb za najšibkejše tisto, kar omogoča pravično in solidarno družbo, da je to zgolj osnova za napredek vseh.

Zdi se celo, da srednji razred razume sporočila Levice kot očitek. Kapitalizem in potrošniška družba sta nekaj, čemur se ljudje niso pripravljeni odpovedati, naj še tako razumejo njune posledice, hočejo imeti najnovejši telefon, hočejo imeti sodoben avto, velik televizor in primestno hišo, a hočejo imeti tudi socialno državo in novo okoljsko paradigmo – le da se jim zdi, da Levica to izključuje. Toda najhuje je, da v očeh ljudi stranka deluje neiskreno – njena podoba in ravnanje sta pogosto neskladna z radikalnimi zahtevami. Deluje nepristno.

Levica, ki je tako kot druge podobne evropske leve stranke nastala po finančni krizi, v tem svojem počasnem izginjanju ni osamljena. Podobno se dogaja vsem njenim sestrskim strankam po celotni Evropi. A to je zelo slabo. Ker so te stranke dejansko prinesle osupljivo veliko spremembo. Kot smo zapisali: Levica je svoje ideje izjemno dobro plasirala v družbo in tudi v politiko. Bi na primer brez nje doživeli tako velike premike v odnosu do okolja? Ne bi. Še prejšnji mandat je bila osamljena, označena za radikalno. Danes njene ideje povzemajo socialdemokrati in Golobovi liberalci.

Seveda je to, kar se dogaja Levici, prekletstvo vseh močnih avantgardnih gibanj in strank. Da ko jim uspe svoje še včeraj avantgardne ideje narediti za del splošnega toka, ko jih torej javnost in preostala politika prevzameta, se morajo na novo izumiti, prilagoditi svoj jezik in svoja sporočila novemu času in spremenjeni družbi. Sicer bo slabo za vse: ne nazadnje zato, ker lahko to, kar je v politiko prinesla Levica s svojimi zahtevami, od tam hitro izgine. Ker je ta stranka tudi slaba vest vseh drugih.