Komentar / Pekel ali nebesa, kakor vam drago

Janko Lorenci

4. 11. 2022  |  Mladina 44  |  Kolumna

To nedeljo se bo v Šarm El Šejku v Egiptu začel podnebni vrh, 27. po vrsti. Vsi so ambiciozni, vsi prinesejo množico sklepov in obljub, okolje pa se še naprej slabša. Generalni sekretar Združenih narodov António Guterres pred sedanjim vrhom: »Bližamo se globalni katastrofi.«

Alarmantna so tudi najnovejša poročila treh agencij Združenih narodov. Da bi dosegli mednarodno dogovorjeni cilj – omejitev zvišanja povprečne temperature po svetu na 1,5 stopinje Celzija – bi morali izpuste toplogrednih plinov do leta 2030 glede na leto 2010 prepoloviti. Potem bi podnebje ostalo kar znosno, čeprav slabše kot zdaj. Toda izpusti se še povečujejo in vodijo v zvišanje za 2,5 stopinje Celzija – v katastrofo, pravijo klimatologi. Doslej se je Zemlja glede na predindustrijsko obdobje v povprečju segrela za 1,1 stopinje Celzija, a podnebje je že občutno bolj surovo. Še nekaj se kaže: temperatura narašča po napovedih, učinki tega (suše, poplave, vročinski valovi, požari, izumiranje vrst …) pa so veliko hujši, kot so govorile najbolj črne študije.

Zato bo treba dosedanje načrte in zaveze temeljito korigirati. Vsekakor pa so nekatere spremembe, denimo taljenje arktičnega ledu in zviševanje morske gladine, že nepovratne. Zmerno, blago podnebje, v katerem je človeštvo živelo zadnjih deset tisoč let, je preteklost, ne bo ga več.

Kakšen bo ritem sprememb, ni jasno, saj ne vemo, kako se bomo razvijali in odzivali. Bolj pesimistični scenariji govorijo o zlomu podnebja. To bi pomenilo, da se bo prostor, primeren za življenje, krčil, da se bo prebivalstvo po najbolj črnih ocenah s sedanjih osem milijard zmanjšalo na dve ali tri milijarde, da bo svet kot povezana celota razpadel, da se bodo migracijski pritiski silovito povečali, zadrževanje teh pritiskov pa bo postalo do konca okrutno, da se bodo demokracije sesedle v avtokracije in da bo neusmiljeni darvinizem zavladal tudi znotraj posamičnih držav, če se bodo sploh obdržale kot enotne tvorbe. Vojne bodo vsakdanjost, šibki in ranljivi ne bodo preživeli. Ali kot pravita avtorja Neprijetne apokalipse: prihodnosti kot nenehne ekspanzije je konec, prihaja prihodnost, določena s krčenjem.

Temačne napovedi lahko vzamemo kot poceni strašenje ali kot resno svarilo. Vsekakor nas pred takim morastim dogajanjem ne svarijo lažni preroki ali šarlatani, ampak znanost. Ta hkrati pravi, da lahko podnebje ohranimo v znosnem stanju, če bomo pravočasno – odločilnih bo prihodnjih ducat let – zmanjšali porabo fosilnih energentov – plina, nafte, premoga. Toda poraba teh še narašča, industrija fosilnih goriv pa ima tudi zaradi ukrajinske vojne in špekulacij fantastične dobičke. A ostaja nizko obdavčena ali sploh neobdavčena. António Guterres: fosilna industrija nas ubija, njene izredne dobičke je treba izredno obdavčiti. Podobno govori papež. Profesor S. Lewis z Londonske univerze: rešitev je v tem, da porazimo industrijo fosilnih goriv – prav ona stoji med nami in spodobno prihodnostjo!

Tudi noro bogatenje energetskih koncernov, ki se kljub grozečemu podnebnemu zlomu okoriščajo z vojnami, jasno govori, da je kriza okolja v bistvu družbena kriza. Če bi fosilno industrijo ustrezno obdavčili, bi dobili znaten del potrebnega denarja za učinkovite zelene naložbe – po ocenah na leto od štiri do sedem bilijonov dolarjev, se pravi okoli dva odstotka finančnih tokov. Kakorkoli, ta čas pritisk na fosilne dobičkarje ekološko-energetsko-vojne krize polagoma le narašča.

So še nekatera druga dobra znamenja, zlasti hitra rast čedalje cenejše obnovljive energije, ki predstavlja že tri četrtine nove, dodatne energije. V to poglavje po svoje spadajo tudi ekološke katastrofe, zdaj že tako očitne, da jih čutijo in se jih bojijo tudi množice v razvitem svetu. Iz tega raste pritisk od spodaj na odločujoče elite. Vsi ti dejavniki se krepijo in silijo k ekološkemu zasuku.

A to so zgolj obeti. Scela še naprej zamujamo, poraba fosilnih goriv še narašča za odstotek do dva na leto, ozračje se še segreva, podnebje se še brutalizira. Živimo v skrajno negotovem intermezzu, v katerem človeštvo hazardira s samim seboj. Stanje je nemogoče: vemo, kako ogroženi smo, vemo, kaj je treba storiti, za to ima razviti svet dovolj sredstev. Toda politika, pooblaščeni družbeni krmar, je povsod odpovedala – nekaj miga, vendar premalo in prepočasi, poleg tega je – z delno izjemo EU – razdeljena, zaprta v nacionalne meje in med seboj tekmujoča. Geopolitične karte se delijo na novo, svet se drobi in spopada, potreba po kolektivni akciji pa ni bila še nikoli tolikšna.

Predpostavka take kolektivnosti je tudi mir. Toda tu je ukrajinska vojna, tipičen izdelek bolne geopolitike. Mednarodna agencija za energijo pravi, da ta vojna zelenemu preboju kratkoročno škodi, dolgoročno pa mu bo koristila, ker je fosilna energija tako draga in ker se Zahod hoče znebiti odvisnosti od ruskih energentov. To so lahkotne ocene in trenutna realnost je taka, da na primer Nemčija spet odpira premogovnike in nuklearke in se oborožuje. Dokler bo vojna, bodo podnebni vrhovi srečanja praznih obljub. In vojna se vleče, vsa resna znanost pa trdi, da je na voljo le še kratek ducat let. Vojne, ukrajinska in druge, nam pičli čas kradejo, kolektivnost, ki nas lahko edina reši, pa ubijajo.

Izbiramo med peklom in nebesi, je rekel neki filozof. Oboje je dosegljivo, a za pekel ni treba storiti nič, za nebesa pa se bo treba truditi, sicer se bo civilizacija zrušila kot hišica iz kart. To pravi znanost. Zato sta ohromelost politike in njeno vojskovalno ravnanje namesto mirovnega tako cinično neodgovorna in zato je naraščajoči ekološki odpor mladih, na trenutke tudi že nasilen, tako razumljiv in upravičen. Je še eno svarilo za elite.