28. 10. 2022 | Mladina 43 | Kolumna
Komentar / Jedrske skomine
Dilema druge nuklearke
Edini, ki imajo od vojn korist, so vojni dobičkarji. A na strahu pred posledicami vojne gradijo ta čas tudi tisti, ki bi Slovenijo na hitro obdarili z JEK 2, drugo nuklearko.
Kampanja teče in trenutek zanjo je skrbno izbran: ukrajinska vojna se nadaljuje, tu so strahovi pred energetsko draginjo in pomanjkanjem – dajmo torej, podvojimo energetsko varnost, ki nam jo zagotavlja krška nuklearka, zgradimo še njeno sestro. Potem bomo tudi bolj samooskrbni, kar je v tako negotovih časih nuja. Nato sledijo še drugi običajni argumenti: na jedrsko energijo že dolgo uspešno stavi vrsta držav. Naši ljudje so na nuklearko navajeni in še eni ne bi nasprotovali. Gre za trajen, zanesljiv, varen in cenovno konkurenčen vir energije. Jedrska energija je nizkoogljična in za zeleno in trajnostno jo razglaša celo evropska komisija.
No, Avstrija proti taki kvalifikaciji vlaga tožbo na evropskem sodišču, enako misli velika večina ekoloških organizacij. Argumentov proti JEK 2 pa je še cela vrsta.
Upoštevaje vse stroške nas bi nuklearka stala skoraj toliko, kot znaša slovenski letni proračun (okoli l5 milijard evrov). Ti velikanski denarji bi manjkali drugje, zlasti pa bi ustavili vsak resen zasuk k zelenemu preboju z rabo obnovljivih virov in varčevanjem. Tudi bolj samozadostni ne bi bili, saj jedrsko gorivo uvažamo. Z nuklearko bi uvozili tujo pamet in znanje, namesto da bi razvijali in uporabili svoje znanje in danosti, ki jih za obnovljive vire imamo, za nuklearko pa nikakor. Nerešeni problem jedrskih odpadkov bi se z dodatno nuklearko še povečal, enako verjetnost jedrske nesreče, saj nobena nuklearka ni absolutno varna (glej Černobil, Fukušimo itd.). In še eno pomembno vprašanje: kdo nam bi novo nuklearko postavil? Francozi, ki se trudijo postaviti dva reaktorja že nekaj let, serijska proizvodnja pa se odmika? Američani, ki so tehnološko zaspali? Rusi, Korejci, Kitajci? So rešitev male nuklearke, ki jih serijsko še deset let nihče ne bo zmožen proizvajati?
Tu je še dejavnik časa: nova nuklearka bi, če smo optimistični, lahko začela delovati kvečjemu čez ducat let. Torej nam ne bi pomagala ne glede sedanje energetske stiske ne glede ekoloških zavez, ki jih imamo v okviru Unije, in ne glede podnebne krize, za katere reševanje časa obupno zmanjkuje.
Skomine po novi nuklearki so očitne, a v zraku smrdi po novem Tešu, nacionalni sramoti, pri kateri je sodelovala vsa politika, jo grozljivo preplačala, mižala pred očitno korupcijo, spravila z njo v dolgoročno stisko vso Šaleško dolino. Teš je bil in ostaja politična, finančna, ekološka in razvojna katastrofa več vlad. Nastala je značilno: začela se je z majhnimi koraki, postopno pa prerasla v tako velik in kljub očitni zgrešenosti toleriran projekt, da si ga nihče več ni upal ustaviti.
Zdaj grozi podoben proces, še eno počasno kuhanje žabe – na začetku postopno ustvarjanje ustreznega razpoloženja, nato pa stopnjevanje vedno novih dejstev. V politiki se je za JEK 2 najprej zavzel Šarec, a k sreči ostal le pri besedah. Janševa vlada je napravila korak naprej: minister Vrtovec je dal GEN energiji energetsko dovoljenje za drugi blok krške nuklearke. Zdaj ta GEN energija, mati GEN I, iz katerega je v politiko prišel Golob, ob pomoči nekaterih zainteresiranih medijev, denimo Dela, psihološko pripravlja teren in žene kampanjo za drugi blok. Premier Golob je novi jedrski elektrarni naklonjen, resda le pogojno.
Nelagodje je globoko tudi zaradi kronične nesposobnosti naše politike, da bi dobro vodila dolgoročne, velike in kompleksne projekte. Negativen dokaz za to je na primer razprodaja državnega premoženja in postopno pešanje javnih služb (šolstvo, zdravstvo itd.), teh velikih in zapletenih sistemov. Tudi za vojsko ne vemo, kaj bi z njo, enako je s stanovanji. Če se politika vendarle vneto loti kakega novega velikega projekta (npr. gradnje avtocest), hkrati zanemari ustrezno celoto ( javni železniški prevoz).
Podobno je v energetiki. Nova nuklearka je dozdevno velik, ambiciozen projekt, v resnici pa zgolj noro drag in strahovito sporen nadomestek za zeleni zasuk z obnovljivimi viri. A ta zasuk predpostavlja usklajeno, dobro sinhronizirano vodenje številnih manjših projektov na različnih področjih hkrati. Je skratka zahteven in predpostavlja sposobno politiko, ki si mora pridobiti tudi sodelovanje prebivalstva. Nuklearka je v primerjavi z njim preprost in udoben akt: zbereš davkoplačevalski denar, jo kupiš in pozabiš. Vendar gre, kot rečeno, za strahovito sporno odločitev.
Apriorno zavračanje jedrskih elektrarn ni pametno. Vsekakor je treba domisliti in preurediti ves ekološko-energetski razvoj, v tem okviru pa sprejeti tudi odločitev o jedrski dilemi. Hitra, na pamet sprejeta odločitev za JEK 2 bi bila skrajno neodgovorna. Pomenila bi, da trenutna oblast brez sodelovanja stroke in javnosti odloča o stvari, ki bo izjemno vplivala na našo prihodnost. Pomenila bi tudi – še ena kontinuiteta? – da nadaljuje jedrsko pot, ki jo je utirala Janševa vlada. In da Slovenijo bolj kot politika, ki mora tehtati dolgoročne in splošne interese, vodijo lobiji, ki vedno delujejo parcialno. Enako naš jedrski lobi; ta pač žene svoje naprej, čeprav vsaj za zdaj zaradi razmer pri nas in v Evropi brez upa zmage.
Delež jedrske energije pri proizvodnji elektrike na globalni ravni se nenehno zmanjšuje in letos je prvič po 40 letih nižji od 10 odstotkov. Že to pove veliko. Hkrati ima jedrska energija zelo jasno alternativo – sistematično varčevanje (pri nas je tudi zdaj, v energetski stiski, še naprej popolnoma zanemarjeno) in izrabo obnovljivih virov, ki jih, ponavljamo, imamo. Če je alternativa jasna in če si ne lažeš, da je jedrska energija neproblematična, pa bi morala biti jasna tudi odločitev: vsa prizadevanja vložiti v sonce, veter in varčevanje, jedrski scenarij odpade.
Po resni razpravi je mogoč tudi referendum.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.