Komentar / Konec vojne?

dr. Bogomir Kovač

4. 11. 2022  |  Mladina 44  |  Ekonomija

Sredi oktobra 2022 je 47 podpisnikov, uglednih državljanov, v odprtem pismu pozvalo slovensko vlado k aktivnejši mirovni politiki v ukrajinsko-ruski vojni. Nekaj dni kasneje je 30 demokratskih politikov v ameriškem parlamentu podobno pobudo naslovilo na ameriško vlado. Diplomatsko rešitev naj bi Biden iskal v neposrednih pogajanjih s Putinom. Vihar nestrinjanja je bil na obeh straneh podoben in politično dodobra premešan. Po slovenskih pobudnikih je padalo z desne, pa tudi leve strani. V ZDA so pobudo bolj podprli republikanci, demokrati pa so se ji povsem odrekli. Toda ideologija vojne prevladuje povsod, pomeni edino mogočo in dovoljeno politično alternativo. Ekonomske posledice kriz so že tu, nepredstavljivo ekološko ceno bomo plačali malce kasneje. Mir lahko nastopi šele po zmagi nad Rusijo, trdijo v ZDA in EU. Toda vojna se samo še stopnjuje, dejansko smo glede vpletenih sil že na začetku tretje svetovne vojne. Čakamo zgolj še na kitajsko-tajvanski spopad. Mirovnih pobud pa ni ali pa so v kali zatrte in prezrte. In to je ključna napaka v nizu katastrofalnih odločitev.

Slovenska pobuda poziva novo Golobovo vlado, da pokaže več smelosti pri diplomatsko-političnih mirovnih pobudah. To ne zanika obsodbe ruske agresije na suvereno državo, še manj pristaja na relativizacijo odgovornosti za vojne zločine. Toda v ospredje postavlja žrtve vojne in nevarnost jedrske katastrofe. Vsaj okvirno zahteva drugačno zunanjo politiko EU, manj odvisno od interesov ZDA, zavezano miroljubni koeksistenci, dokler je še mogoče rešiti ta svet. Ameriško pismo so poslali v obtok zaradi vmesnih zveznih volitev. Republikanci so začeli umikati podporo Bidnovim pomočem Ukrajini. Tudi tu so podpisniki izražali vso podporo Ukrajini, predlagajo pa sklenitev miru, kajti ta vojna ogroža vse, tudi in celo Američane. Nasprotni argumenti so podobni kot pri nas. Z ruskim agresorjem ni pogajanj, namesto diplomatskih pobud potrebuje Ukrajina orožje za osvoboditev države. Mir lahko Ukrajina doseže zgolj na bojišču. Toda mir je nasprotje vojne, pogajanja so tu vedno pot in ne cilj. Če ne (z) moremo govoriti o koncu vojne, se ta nikoli ne bo končala.

In vojna dobiva v Ukrajini leta 2022 dramatične razsežnosti, čeprav traja že osem let. Ruska invazija je bila pričakovana, toda vseeno presenetljiva. Namera o hitrem zlomu režima v Kijevu se je izjalovila, Ukrajino so ZDA in Nato pripravili na boj. Osvajalna vojna se je spremenila v neusmiljene bitke za vsako mesto, tovarno, elektrarno … prinesla je tudi ukrajinsko protiofenzivo. Pravi obrat pa je doživela jeseni. ZDA so septembra onesposobile evropski plinovod Severni tok, Ukrajinci pa so porušili krimski most. Ruska vojska do tedaj ni rušila plinovodov in daljnovodov, sedaj pa so napadi usmerjeni na kritično infrastrukturo. Logika je na obeh straneh podobna. Zahodni zavezniki s sankcijami poskušajo rusko prebivalstvo obrniti proti Putinu, ruska vojska z energetsko krizo želi ogroziti legitimnost Zelenskega. Notranje državljanske vojne naj bi rešile tisto, česar ne zmorejo generali in politični samodržci na bojiščih. Poraz takšne pritlehne politike in vojaške nesposobnosti je prvi možni korak k zmagi miru.

EU velja po drugi svetovni vojni za največji mirovni politični projekt, razen državljanske vojne v Jugoslaviji v Evropi ni bilo vojn. Mir je temeljil na mednarodnih sporazumih, suverenosti držav in ekonomskem sodelovanju. EU je utrjevala svoj model tržne družbe kot globalno rešitev. Toda storila je tri usodne napake. Prva zadeva širitev po letu 1989 in hkrati želeno poglabljanje integracije. To vodi v institucionalni strukturni kaos in permanentne disfunkcionalne krize EU. Druga temelji na dvojnih merilih in lastni hipokriziji. Rada deli demokratične lekcije drugim državam, jih razglaša za teroristične enklave, sama pa dopušča neliberalne režime znotraj EU in sodeluje z ZDA v še hujših ilegalnih vojnah po svetu.

In na koncu, EU ni sposobna lastnih reform, čeprav želi reformirati svet okoli sebe. Preprosto, EU ne more rešiti Ukrajine, če ne zmore spremeniti same sebe. Ne more drugim ponujati lastne prihodnosti, če je sama nima.

V zadnjih tridesetih letih je svet doživel več kot 350 resnejših vojaških spopadov, na meddržavni ravni prek 60. Večina se jih konča z mirovnimi kompromisi, prekinitvami spopadov, jasnega zmagovalca dobimo sila redko. ZDA je to uspelo postati samo enkrat, v vojni s Kuvajtom, Rusi niso dobili nobene mednarodno priznane vojne. Vmesne mirovne rešitve so vedno težavne, sobivanje Ukrajincev in Rusov v skupni državi bo po tej vojni domala nemogoče. Dokaze imamo doma, pri razpadu Jugoslavije. Alzacija s stoletnimi spori na francosko-nemški meji je primer dobre evropske rešitve, oddaljena Palestina, Bosna in Kosovo pa so del njenih usodnih zmot. Toda reči gredo dlje. Vplivni Brzezinski leta 1997 v svoji knjigi Velika šahovska plošča govori o federalni cepitvi Rusije. Ameriški geostrateški interes je oslabiti in balkanizirati to državo, danes že rišejo zemljevide treh držav. Kremelj nasprotno vidi rešitev v delni obnovitvi ruskega slovanskega imperija. Obe strani dejansko vidita rešitev v vojni na vse ali nič.

Toda že leta 1994 so ZDA, VB, Rusija in Ukrajina podpisale budimpeški memorandum o razorožitvi. Tri leta kasneje sta Ukrajina in Rusija podpisali sporazum o strateškem partnerstvu, leta 2019 pa ga Zelenski ni želel več obnoviti. Leta 2004 so oranžno revolucijo še izpeljali mirno, leta 2014 so ZDA v politični udar investirale pet milijard dolarjev, Francija in Nemčija pa sta odpovedali v dveh sporazumih iz Minska. Zadnja mirovna pogajanja po ruski invaziji s posredovanjem Turčije so hitro opustili. Velika vojna je za zdaj edina ločnica novega Zahoda (ZDA) in novega Vzhoda (Rusija). Zato je edina politika preživetja EU lahko zgolj miroljubna in mesijanska.