Komentar / Meje demokracije

N'toko

11. 11. 2022  |  Mladina 45  |  Žive meje

Vrnitev Lule Da Silve na čelo brazilske države je bila vrsto let eden izmed fokusov globalne levice. Predvsem na zahodni polobli je Lula pomenil upanje za drugačno razvojno pot, za opolnomočenje revnih in rešitev dragocenega pragozda. Ob njegovi nedavni volilni zmagi so se mi vrnili v spomin vzneseni govori pokojnega ameriškega političnega komentatorja Michaela Brooksa, ki je med zahodno levico ponesel geslo #LulaLibre in agresivno lobiral za njegov izpust iz zapora. »Lula je simbol upora, moči, poguma in dostojanstva, oseba, ki jo moramo vsi posnemati!« Pompoznim besedam je težko oporekati, saj je bil Lula verjetno zadnji uspešen socialdemokrat na svetu – sindikalist, ki je v času diktature zgradil močno Delavsko stranko, prevzel oblast po mirni poti in uporabil svojo moč, da je dvignil 20 milijonov Brazilcev iz revščine. Kateri levi politik na Zahodu se je lahko v zadnjih desetletjih pohvalil s čim primerljivim? Brooks, ki je leta 2020 tragično umrl, ni dočakal zmagoslavja svojega junaka, je pa tudi po zaslugi njegovega poročanja Lulovo vrnitev praznovala vsa zahodna levica.

Toda megalomanskim dosežkom navkljub brazilski predsednik simbolizira tudi vse omejitve zahodne levice. Poleg uporništva in poguma je namreč njegovo predsedovanje med letoma 2003 in 2010 zaznamovala beseda »kompromis«. Bojeviti sindikalist ni napadel neoliberalnega reda, ni šel v vojno z nosilci moči in mednarodnim kapitalom, pač pa je uporabil ugoden zgodovinski trenutek hitre gospodarske rasti, da si je izpogajal boljši položaj za delavce in revne. Težko bi mu to očitali. Brazilsko politiko pač obvladujejo regionalni baroni, veleposestniki, korumpirani verski voditelji, bogati generali (država se je šele leta 1985 izvila iz primeža vojaške diktature) in seveda ameriški kapitalisti. Lula je povsem pravilno sklepal, da ne more zmagati v vojni z vsemi temi interesnimi skupinami – da potrebuje tudi sodelovanje desnice in blagoslov imperialistov, če hoče vladati več kot nekaj tednov. Tako so se začele kupčije z vaškimi šerifi, topla srečanja z Georgeem Bushem, prijateljski objemi z industrijskimi magnati. Lula jim je zagotovil: »Pustite mi delati, pa boste vsi bogateli.« In svojo obljubo je držal. Brazilsko gospodarstvo je na prelomu tisočletja rastlo tako hitro, da je bilo dovolj za bogate in za revne. Lula je kot spreten diplomat pritegnil mednarodne investicije, zagnal je nov cikel industrijskega razvoja, intenziviral črpanje nafte in izvoz drugih dobrin. V ZDA in drugod je bilo v času pred krizo več kot dovolj povpraševanja po brazilskem blagu in surovinah. Lula si je tako kupil zadosti dobre volje pri baronih, da je lahko del presežkov usmeril v socialne programe in javne storitve za revne prebivalce favel (izjemno uspešna programa Bolsa Família in Fome Zero), s čimer je izkoreninil lakoto in izboljšal življenje desetinam milijonom Brazilcev. Ko je leta 2010 prepustil predsedniško kandidaturo Dilmi Rousseff, je bil morda najpopularnejši svetovni voditelj.

Toda kompromisi z desnico in kapitalom iz preteklosti so se na dolgi rok izkazali za usodne. Ne glede na njegovo popuščanje bogataši niso bili potešeni. In ne glede na izjemne dosežke Delavske stranke je v Braziliji ostalo dovolj trpljenja in nezadovoljstva, ki ga je desnica lahko mobilizirala. Ko se je leta 2014 ekonomija ohladila in je Brazilce doletela povečana inflacija, je brazilska policija sprožila bombastično protikorupcijsko kampanjo »Lava Jato« (»avtopralnica«), s katero so želeli oblatiti vrh Delavske stranke. Sredstva za kampanjo so posredno prihajala tudi iz ameriških obveščevalnih služb. Kampanja je sprva odnesla predsednico Rousseff, leta 2018 pa je policija zaprla samega Lulo, s čimer mu je preprečila kandidaturo in zagotovila zmago Jairu Bolsonaru. Kasneje so novinarji razkrili korupcijo v sodstvu, ki naj bi načrtno onemogočilo Lulo, oba z Dilmo Rousseff pa sta bila spoznana za nedolžna. Toda škoda je bila narejena in lekcija jasna: naj levica še tako popušča interesom kapitala, je ta ne bo nikoli pustil na oblasti. Ko udari kriza, bodo milijarderji in veleposestniki zahtevali svoj delež, pa naj stane, kar hoče.

Lula novo predsedovanje začenja previdno, z obveznim vključevanjem neoliberalcev v koalicijo in pozdravom Wall Streetu, kar nedvomno pušča grenak okus v ustih njegovih levih podpornikov. Ali bo v času krize profitabilnosti res lahko socialdemokrat na čelu neoliberalne države naredil takšne ljudske reforme, kot jih je v času hitre gospodarske rasti? Se bo moral Lula pomakniti še bolj proti sredini, da bo lahko vladal? Pri tem nenehnem pragmatičnem lovljenju »leve strani realnega« samemu predsedniku ne moremo očitati pomanjkanja načelnosti ali bojevitosti– če kaj, je Lula v letih zapora, delavskih in uličnih vojn dokazal trdnost svojega karakterja. Dosegel je vse, kar je mogoče doseči v okviru kapitalistične liberalne demokracije: to je dogovor z lastniki kapitala, da malo izboljšajo življenje svojih delavcev … vsaj dokler ne udari kriza. Da bi dosegel kaj več, pa bi moral lastnikom vzeti njihovo zemljo, tovarne, surovine. To pa seveda v okviru liberalne demokracije ni mogoče. Za kaj takega je potrebna razredna vojna.

Tako je socialdemokratu vedno usojen propad – če noče prestopiti meje liberalnega prava ter bogatašem odvzeti tovarn in zemlje, ga bodo ti prej ali slej pokopali. In enako bodo naredili, če bi si kaj takega drznil. Takoj ko gre socialdemokrat predaleč, v središče vkorakajo sodniki, milice, IMF in CIA, ki poskrbijo, da je državni aparat »demokratično« predan »odgovornejšemu« upravljalcu. Levica že desetletja stavi vse na zmago na volitvah in na reforme znotraj obstoječe ureditve, za neuspehe pa potem krivi nenačelno vodstvo. Toda ali ni Lula Da Silva dokaz nasprotnega? Tudi ko volitve na čelo države prinesejo načelnega, trmastega, priljubljenega voditelja, sta njegov zdrs na sredino in postopen propad neizogibna. Kajti demokracija v zahodnem pomenu besede ni nič drugega kot institucionalizacija obstoječih lastniških razmerij. Seveda, lahko menjavamo obraze v predsedniških palačah, toda obrazi v stolpnicah velikih podjetij in bank ostajajo nespremenjeni. Lula nam je nazorno pokazal, kje so v kapitalizmu meje demokracije. Če bo levica želela spremeniti svet, bo morala v prihodnosti izstopiti iz svoje površinske liberalne forme.