Komentar / V. Gligorov

dr. Bogomir Kovač

11. 11. 2022  |  Mladina 45  |  Ekonomija

Kolumne običajno niso namenjene nekrologom, toda obstajajo izjeme za izjemne ljudi in Vladimir Gligorov nedvomno sodi mednje. Gligorov je nedvomno eden najboljših političnih ekonomistov srednje generacije na območju bivše Jugoslavije, izjemno vpliven intelektualec in hkrati tudi politični aktivist. Njegova življenjska pot je kot zgodovinska freska balkanskega prostora. Bil je človek treh državljanstev, toda svetovljan sveta brez političnih meja. V večni kloaki balkanskih provincializmov je vedno izstopal s svojo racionalno in argumentirano interpretacijo. Njegovo publicistično delo je izjemno in brez primere tudi v evropskem merilu, podobno velja za številne članke in knjige. Kot se je duhovito izrazil Mario Holzner, izvršni direktor dunajskega WIIW, lažje bi bilo našteti, česa ni delal in komentiral, kot dokazovati nasprotno. Gligorov je nedvomno vodilni poznavalec jugovzhodne Evrope, zlasti jugoslovanske krize in njenega razpleta. Njegove razlage so bile vedno razorožujoče. Četudi jih morda niste sprejeli, ste v njih lahko uživali.

Vladimir Gligorov izhaja iz znane politične družine. Oče Kiro Gligorov je bil najbolj znan in uveljavljen makedonski politik v socialistični Jugoslaviji, kasneje tudi prvi predsednik nove makedonske države leta 1991. Toda Vladimir se nikoli ni vezal na to očetovo dediščino, prej nasprotno. Njegovo intelektualno pot je zaznamoval študij na Columbia University v New Yorku, kjer je leta 1977 doktoriral. Akademska kariera docenta na beograjski ekonomski fakulteti je trajala vsega štiri leta, raje se je odpravil na negotova pota svobodnega raziskovalca in publicista. Po razpadu Jugoslavije se je Gligorov najprej umaknil v ZDA, kasneje na Švedsko, od leta 1994 pa je prebival na Dunaju. Tu je končno dobil redno zaposlitev na uglednem inštitutu za mednarodne ekonomske študije (WIIW) do svoje upokojitve. Nevsakdanja pot intelektualnega boema se je tod oktobra leta 2022 pri sedeminsedemdesetih letih tudi končala.

V njegovem politično-ekonomskem opusu je prevladovala sinteza politične filozofije in heterodoksne institucionalne ekonomije, pa tudi politologije in ekonomske zgodovine. Njegova sposobnost povezovanja aktualnih politično-ekonomskih dogajanj in temeljnih teoretskih paradigem je bila fascinantna. V njegovem temeljnem delu »Politična vrednotenja« (1985) najdemo ogrodje njegove kasnejše analize. Ključni sta delitev politične moči in legitimnost oblasti, ki temelji na podpori in sposobnosti mobilizacije ljudi na političnem trgu. Politična moč izhaja iz obvladovanja ideoloških mehanizmov, ideologije so kvas produkcije politične vrednosti (vrednot). Toda v ozadju političnega vrednotenja štejejo tudi ekonomska razmerja, problemi pravične ekonomske delitve in socialne neenakosti. Stabilne demokracije so tiste, ki omogočajo legitimnost pravičnejše delitve in možnosti ideološke konkurence. Tu smo zgolj korak od Rawlsove realistične utopije, kjer »odprta družba« omogoča legitimnost alternativnim političnim projektom. Žal nam neoliberalni svet že dolgo ponuja zgolj sistem brez alternative.

V drugi pomembni knjigi »Zakaj razpadajo države, primer Jugoslavije« (1994) so ta spoznanja povsem konkretna. Zgodovina socialistične Jugoslavije je primer zgrešenih ustavnih političnih rešitev, ki so jih venomer popravljali z neuresničljivimi reformami. Skupna država je bila zamišljena kot emancipacijski projekt modernizacije, dejansko pa je vodila v ekonomsko zaostajanje, stran od vrednot liberalne demokracije. Jugoslavija je ljudem nedvomno ponudila politično in socialno varnost, zapletla pa se je v trajno nestabilnost nacionalističnih ciljev in liberalnih rešitev. Država je razpadla, ko so nacionalizmi postali politični izraz socialnega nezadovoljstva, ko so komunistične elite vedno znova zavračale liberalnodemokratske alternative. Epilog poznamo. Najperspektivnejša in ekonomsko najrazvitejša socialistična država je razpadla. In se za nameček edina zapletla v grozljivo državljansko vojno.

Jugoslavija na pragu EU očitno ni uspela s tržno liberalizacijo in politično demokratizacijo. Zahodni Balkan je še vedno siva lisa EU, kjer se je ustavila evropska širitev. Delo »Neoklasicizem na Balkanu in drugi eseji« (2012) so logični nastavek zgornjih dilem o postsocialističnem svetu novih držav. Rdeča nit pomiritve vseh mogočih sporov je sodelovanje sprtih strani. Izključevanje enih in drugih je najslabša popotnica, ki onemogoča politične rešitve v dobro lastnih interesov. To velja tudi za rusko-ukrajinsko vojno. To je vojna za Ukrajino, ki se bo končala kot vojna za Rusijo, pravi. Osrednjo težavo vidi v nejasnih ruskih vojnih ciljih in porivanju pacificirane EU v hladno vojno. S tega vidika Ukrajina odpira novo fronto nacionalističnega fundamentalizma in iliberalizma. Kar je pokopalo Jugoslavijo, lahko ogrozi EU in svet.

Končajmo s tremi osebnimi refleksijami. Najino poznanstvo se začenja v beograjskem liberalnem krogu kritičnih intelektualcev, zbranih okoli tednika Ekonomska politika. Skupaj sva potem delala v ožji analitični skupini Borisa Vukobrata v razburljivi končnici reševanja jugoslovanske krize. Svojevrsten vrhunec pa sva doživela januarja 1990 v spektakularni prometni nesreči nad Dubrovnikom, kakopak na poti na ustanovni sestanek Liberalne zveze Črne gore. Devetmetrski padec z magistralke smo vsi srečno preživeli v krošnji svetopisemske oljke. Vlado je edini staknil dvojni zlom roke, po prvi oskrbi v bolnišnici sva s taksijem odšla v Črno goro, na dom njegove žene Ljubice. Sin Vavo mu je tedaj skočil v naročje in skoraj povzročil novo nezgodo. Leta 2017 je svoj referat o poteh nove fizike na ICNFP na Kreti začel s prikazom črne materije in antimaterije, oboje pa ponazoril s finančno krizo in inflacijo. Boljši hommage očetu bi si tudi Vlado težko želel.