Komentar / Vojna proti planetu

dr. Bogomir Kovač

18. 11. 2022  |  Mladina 46  |  Ekonomija

Podnebna kriza v 21. stoletju je sistemska in globalna, njene usodne posledice se uresničujejo hitreje od vseh pričakovanj. Na 27. konferenci ZN o podnebnih spremembah (COP 27) v egiptovskem Šarm el Šejku novembra 2022 se potrjuje naša nemoč v spopadu s to največjo in najnevarnejšo grožnjo sodobnega človeštva. COP 27 priznava, da smo bitko želenih podnebnih ciljev in nujnih sprememb že izgubili. Sedaj gre zgolj še za opredelitev politike blaženja in prilagajanja, za nujno koordinacijo pragmatičnih ukrepov in možno finančno pomoč najbolj prizadetim. Odgovornost je skupna, toda neenako porazdeljena. ZDA z neoliberalno ekonomiko brezmejne rasti in svetovna ureditev po meri Zahoda sta svet pripeljali v brezizhoden položaj. Očitno obvladovanja podnebnih sprememb ni brez okoljske pravičnosti, demokracije in političnega sodelovanja. Toda svet pretresajo vedno večji geopolitični spori med velesilami. Namesto želene okoljske solidarnosti in povezovanja smo sredi neobvladljivega političnega kaosa. Planet nam nastavlja zgolj ogledalo lastne poti v civilizacijsko pogubo.

COP 27 je dejansko potrditev zgodbe o popolnem neuspehu glede zavez Pariškega podnebnega sporazuma iz leta 2016 (COP 21). Pariški sporazum je ponujal akcijski načrt za omejitev globalnega segrevanja in hkrati platformo za sodelovanje držav vsega sveta. Predvideva, da bomo dosegli podnebno nevtralnost do leta 2050, hkrati pa okrepili podnebno odpornost z drugačnimi razvojnimi pristopi. Toda sedem let kasneje agregatna količina izpustov še vedno narašča. Prve tri največje onesnaževalke (Kitajska, ZDA, EU) prispevajo več kot 40 odstotkov globalnih izpustov, 100 držav z najmanj izpusti pa 3,6 odstotka. Skoraj 80 odstotkov izpustov toplogrednih plinov ustvarjajo tri infrastrukturne dejavnosti, energetika, promet in gradbeništvo. Ekološke zaveze brez prave politične odgovornosti so strel v prazno.

Načrt podnebne nevtralnosti (ničelne neto emisije) in učinkovite podnebne odpornosti je pokopan. Vsako leto bi morali za od šest do sedem odstotkov zniževati izpuste, toda načrtovana ekološka statistika striže domala za devet odstotkov. Zato bomo najverjetneje do leta 2040 dejansko že porabili »svetovni ogljični proračun«, neto ničelne emisije bi morali doseči pred letom 2035 in ne šele leta 2050. Najverjetneje bo vrh svetovnih izpustov dosežen okoli leta 2070, segrevanje ozračja bo zato konec stoletja na ravni več kot 3 ˚C. To pa je meja, ko se planet začne samodejno segrevati in podnebni procesi postanejo ireverzibilni, skupaj z vsemi posledicami. Preprosto, leta 2050 bo neposredno ogroženih okoli 500 milijonov in ne zgolj 150 milijonov ljudi, kot je napovedovala Svetovna banka. Pogoji še znosnega življenja in možnega ukrepanja se bodo tako zrušili v obdobju dveh generacij. Zato bi morali namesto scenarijev lažnega upanja poseči po realnih napovedih podnebnega zloma, kako se prilagoditi novim spremembam in obvladovati največja tveganja. Tu problem podnebne odpornosti stopa celo pred zavezo podnebne nevtralnosti. Čas velikih političnih zavez in gromkih sprememb razvojnih paradigem je minil. Gre za sposobnost prilagajanja od spodaj navzgor, za logiko političnoekonomskega darvinizma.

COP 27 ima torej tri naloge. Najprej soočanje z dejanskim stanjem, ki žal pomeni slovo od ciljev in zavez doseganja povprečnega segrevanja do 1,5 ˚C. V ospredje mora postaviti realne strategije držav, podjetij in ljudi glede kriznih prilagajanj na podnebne spremembe. Fosilnih goriv in ogljične industrije ne moremo nepremišljeno nadomestiti z alternativami, ki sprožajo nove krize. In ne nazadnje spremembe zahtevajo najmanj potrojitev sedanjih finančnih vlaganj v čisto energijo, tehnološke spremembe in racionalizacijo potrošnje. Nismo dosegli niti dveh odstotkov BDP na ravni držav, dejansko pa bi morali javna in zasebna sredstva v naslednjih letih postaviti na raven vsaj petih odstotkov BDP. Neposredni stroški podnebnih sprememb presegajo 500 milijard EUR na leto, toda naložbe dosegajo tretjino tega. Na globalni ravni gre hkrati za prerazdelitev teh sredstev, javnih in tudi zasebnih, v korist najrevnejših in najbolj prizadetih držav. Zavezo COP 26 o 100 milijardah pomoči nismo niti začeli uresničevati in to pove vse.

EU je osrednja nosilka podnebnih konvencij, zametki njene okoljske politike štejejo natančno 50 let. Leta 2009 smo dobili belo knjigo o podnebnih spremembah, leta 2919 pa Zeleni dogovor z osmimi točkami o podnebno nevtralni EU. Evropski naložbeni načrt (SEIP) ima celo regionalno naravo, predstavlja del njene kohezijske politike. Zastavljene so tudi tehnične smernice za presojo na najzahtevnejšem infrastrukturnem področju. Toda nacionalne podnebne zakone ima zgolj deset članic EU, še slabše kaže vlogi države in zasebnega sektorja pri premoščanju kriznih projektov. Najbolj razvita okoljska velesila ima torej institucionalni primanjkljaj, nekonsistentne razvojne politike in premalo sredstev za zeleno transformacijo. Energetska kriza v EU je izvrstno ogledalo katastrofalnih sistemskih razmer in vodstvenih nesposobnosti naših elit.

Podnebne krize in okoljske ogroženosti ni mogoče rešiti brez političnega sodelovanja. Toda Združeni narodi kot krovni nosilec trajnostne agende in vloge COP so v politični krizi. COP 27 poteka v senci globalne vojne zahodnih držav z Rusijo v Ukrajini, skoraj popolne blokade sodelovanja med ZDA in Kitajsko. Vzporedno sestankovanje G 20 na Baliju ni ponudilo nobene odrešilne političnoekonomske agende, svet pa je na pragu tretje svetovne vojne. Tudi zato je reševanje podnebne krize nemogoče in obsojeno na neuspeh. Podnebnih sprememb ni brez demokratične politične agende in sprememb svetovne ureditve. Dokler ne povežemo obojega, je svet, in mi z njim, obsojen na neuspeh. Stara družbena dominacija in hegemonija sta tu brez moči. Vojno proti planetu je mogoče zgolj izgubiti.