Komentar / Igranje s ploščami

Heni Erceg

18. 11. 2022  |  Mladina 46  |  Hrvaška

Res je, porinil sem ga pod avto, vendar nisem kriv, ker me je k temu nagovoril neki mimoidoči. Zato sem tudi sam po svoje žrtev. Tako bi tisti pronicljivejši med nami lahko razumeli napis na spominski plošči, nameščeni na zanemarjeni zgradbi nekdanjega taborišča Morinj v Črni gori, ki sta jo dala postaviti obrambni in zunanji minister te države v opravičilo številnim civilistom in hrvaškim vojakom, leta 1991 zaprtim v tem taborišču.

Na spominski plošči – kjer ne bi smelo biti prostora za revizionizem – piše takole: »Med velikosrbskim napadom na Hrvaško je bilo tu taborišče za zajete hrvaške civiliste in branitelje. Spominjamo se zločinov, s katerimi sta bila osramočena ime in duh Črne gore. Obžalujemo vse trpljenje, povzročeno ujetnikom …«

Resnično, na prvi pogled je to pošteno in v teh krajih redko priznanje svojih dejanj v preteklosti, v kateri so leta 1991 vojaki te države več mesecev obstreljevali Dubrovnik, v taborišču Morinj pa ujete civiliste in branitelje mučili in jih nekaj celo ubili, tako surovo so jih pretepali. Prvi hip se zdi zapisano iskreno opravičilo žrtvam, zaprtim in mučenim Dubrovničanom. Vendar ni tako, kajti omenjena je še ena žrtev, sama Črna gora, katere »ime in duh sta bila osramočena«. Kdo ju je osramotil? No, to se razume samo po sebi – Srbija, seveda, ki je Črno goro leta 1991 popolnoma nedolžno, ne kot bojevito »drugo oko v glavi«, zapletla v velikosrbsko širjenje ozemlja, katerega sestavni del naj bi postal tudi Dubrovnik.

Kakopak boste rekli, da je plemenito vsako, kakršnokoli opravičilo za zločin, toda ali se smejo že tako ali tako redki spomeniki onečaščati s premetenim revizionizmom in uporabljati za notranjepolitično obračunavanje, ki je v Črni gori – globoko razdeljeni na prave Črnogorce in tiste, ki se rade volje štejejo za del »srbskega sveta« – ves čas prisotno? V kamen vklesati, da je bila tudi Črna gora žrtev velikosrbskega napada, pomeni zmanjševati trpljenje žrtev iz Morinja, relativizirati lastno odgovornost za rušenje Dubrovnika, ali kot je rekel črnogorski zunanji minister: »Ko vas je zapirala v to taborišče, je prav tako zapirala samo sebe, zato je bila nič manjša žrtev od vas v tem taborišču tudi Črna gora.« Gre torej za nedvoumno opravičilo ali za politično predstavo, ki naj bi jo simbolizirala spominska plošča, na kateri je kot edini resnični krivec naveden velikosrbski napadalec? Ki je menda Črno goro proti njeni volji zapletel v vojno, dolgotrajno obleganje Dubrovnika, rušenje in požiganje Konavel, odprtje taborišča …

Neko novembrsko noč leta 1991 sem preživela v pristanišču Zelenika v Boki Kotorski, kamor so ladjo Ilirijo z nekaj potniki, ki smo bili namenjeni v oblegani Dubrovnik, odpeljali okupatorji dubrovniškega akvatorija. Zaradi ene same noči, preživete v strahu, ob streljanju in pijanem prepevanju »črnogorskih junaških pesmi«, nisem več delala razlik med velikosrbi in velikočrnogorci. Sem imela prav? Takrat zagotovo. Ravno zato spominske plošče, posvečene žrtvam iz tega obdobja, ne smejo imeti politične konotacije, še manj revizionistično, sicer so zgolj poskus opravičila, ne resnično opravičilo. Kajti čeprav je Srbija leta 1991 Črno goro zavedla, zaradi tega ta še ni bila žrtev, ampak dejavni udeleženec rušenja Dubrovnika ali odprtja taborišča Morinj. O tem priča tudi obsodba, ki jo je Haaško sodišče izreklo poveljnikoma črnogorske vojske zaradi odgovornosti za vojne zločine nad civilisti in za obstreljevanje Dubrovnika. Poleg tega se je Črna gora Hrvaški leta 2000 opravičila za napad na dubrovniško območje, zdaj pa je z eno spominsko ploščo to opravičilo relativizirala in krivdo v celoti umestila zunaj institucij tedanjega režima, čeprav je pred nekaj leti nekdanjim taboriščnikom iz Morinja izplačala odškodnino.

To je ena plat zgodbe o razdeljeni Črni gori, v kateri je spominska plošča v Morinju zgolj posredno povezana s Hrvaško, v resnici pa govori o nemožnosti sprave med črnogorsko in prosrbsko skupino v tej državi. Tako druga plat zgodbe priča, da je Črna gora danes žrtev zunanjih, pa tudi notranjih velikosrbskih teženj, zato tudi hitra zamenjava pobudnikov postavitve morinjske spominske plošče, zato ukaz prosrbskega predsednika tehnične vlade, naj se plošča odstrani, s cinično obrazložitvijo, da za postavitev niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, da je bil kršen zakon o spominskih znamenjih, kršiteljem pa je zagrožena kazen do treh let zapora.

Vse »prekrške in neobstoj ustrezne dokumentacije« je potrdila inšpektorica za kulturne dobrine in dediščino. Zelo zanimivo, da v Dubrovniku leta 1991 niso videli kulturne dediščine, zato so ga lahko s črnogorskega ozemlja tako neusmiljeno uničevali. Celo ta mali spomenik, ki je namigoval na srbsko krivdo, je bil nacionalistični sprožilec in je zadostoval, da so meščani Morinja – ti so pred 31 leti dobro vedeli, da v njihovem mestu stoji taborišče, v katerem Hrvate pretepajo do smrti – na dan odkritja plošče zaprli cesto, med tistimi, ki še danes sanjajo, da bo Črna gora del Srbije, pa je bil tudi nikoli kaznovani poveljnik tega zloglasnega taborišča.

Zato širši pogled na to območje opozarja na enopomensko, vsesplošno zanikanje storjenih vojnih zločinov, tranzicijska pravičnost in priznanje dogajanja v preteklosti … pa sta zgolj utvara o izhodu iz mračnega predpekla, po katerem brez možnosti sprave plujejo tukajšnje državice.