Komentar / Gremo spet volit

N'toko

25. 11. 2022  |  Mladina 47  |  Žive meje

Sredi Argentinskega parka v Ljubljani se je pojavil nov politični grafit. Ne piše »Fuck the police«, »Tukaj je Slovenija« ali »Vsi na ulice«, kot smo navajeni v urbanih središčih. Napis ni opremljen z obkroženim anarho A-jem ali kakšno nacistično runo, kot bi pričakovali od uličnih gveril. Ne norčuje se iz kakega politika, ne poziva nas k uporu ali bojkotu, ne kritizira sistema … Nasprotno, v Ljubljani so se leta 2022 našli neki novi radikalci, ki se jim očitno zdi potrebno sredi noči prinesti barvo v park in tvegati kazen, zato da na javno površino napišejo geslo, ki ga sicer lahko vidimo na jumbo plakatih po vsem mestu. Geslo, ki ga slišimo v vseh javnih in komercialnih medijih. Geslo, ki ga ponavljajo vsi politiki in vplivneži v državi. Sredi Argentinskega parka z velikimi belimi črkami piše »Gremo spet volit«. Človek bi rekel, da v Sloveniji ulica in establišment dihata kot eno.

Nobena skrivnost ni, da je postalo nagovarjanje državljanov k volilni udeležbi glavna dejavnost leve aktivistične sfere. Zadnje leto je prav vsaka ulična mobilizacija potekala v tem duhu. In če je bil »Gremo volit« slogan, ki je v prvotni izvedbi morda imel nekaj naboja in se predstavljal kot logično nadaljevanje petkovih protestov, potem ko ti niso odnesli Janše, deluje »Gremo spet volit« kot naslov že dodobra institucionalizirane franšize. Državljani smo se v dveh letih množičnih protestov očitno naučili, da z ulice ni mogoče ničesar doseči in da je edini možen korak k spremembam množična mobilizacija k volilnim skrinjicam. A tako kot je protestiranje sčasoma postalo prazen performans družbene angažiranosti, ki je bil v zadnji instanci le še medijska platforma nevladniških liderjev, se tudi predvolilno navijaštvo po toliko ponovitvah zdi nepotreben spektakel, ki obupano črpa še zadnje koščke organskega zanimanja za politiko … kot n-ta ponovitev kakega Marvelovega filma, ki posega po čedalje bolj obskurnih junakih in ohranja organski stik z občinstvom le še prek umetnih medijskih kontroverz.

Morda se nam danes zdi ideja, da se mora vsa civilna družba vpeti v volilno mobilizacijo, samoumevna, vendar je ta razmeroma nova. Pred desetletjem na vseslovenskih ljudskih vstajah na primer ni bilo nobenega govora o volitvah, kljub trdi vladavini Janeza Janše. Množice, ki so vzklikale »Odnesimo jih vun!«, bi se smejale ideji, da bi na Trg republike vabili politike in jim dovolili tam izvajati kampanjo. In Janšo je na koncu dejansko odnesla ulica (ob pomoči protikorupcijske komisije), poleg njega pa z vrha stranke še Jankovića. Ti dogodki so narekovali ton volitvam 2014, ki so imele rekordno udeležbo, ne da bi potekala kakšna izrazita mobilizacijska kampanja – tudi sam sem v kolumnah takrat spodbujal k volitvam in bil zaradi tega pri kolegih na levici zasmehovan. In celo leta 2018, ko je grozila vrnitev Janeza Janše, ni bilo okoli volitev posebnega civilnodružbenega angažmaja. Nekaj dni pred glasovanjem se je sicer zgodil shod »Proti politiki sovraštva«, a se je organizatorjem zdelo neokusno ljudi neposredno nagovarjati z volilnimi slogani in so se raje usmerili na vsebinsko ozaveščanje o sovražnih politikah stranke SDS. Prevladovalo je stališče, da volivci niso otroci in da se bodo že sami odločili, ali bodo oddali glas ali ne.

Kaj se je torej spremenilo, da je v tako kratkem času postal aktivizem sinonim za predvolilne aktivnosti? Vsekakor gre za odraz krize, ki jo ima liberalni režim po zatonu velikih sistemskih strank LDS in SD – krize, katere posledice z zamikom čutimo šele danes. Te stranke niso zagotavljale le reprodukcije slovenskega kapitalizma, ampak tudi reprodukcijo političnega sistema kot takega. Imele so mladinske sekcije, ki so skrbele za vzgojo bodočih kadrov, imele so lastne think thanke, ki so ustvarjali programske smernice, in imele so regionalne odbore, ki so te smernice vpenjali v življenja ljudi na lokalni ravni. Okoli njih so se oblikovali trdni volilni bloki, na katere je bilo mogoče računati ob vsakokratnih volitvah. Nove instantne stranke, ki so stopile na njihovo mesto po letu 2014 (SMC, SAB, LMŠ, Gibanje Svoboda, deloma tudi Levica), nimajo nič od tega. So vsebinsko in kadrovsko popolnoma prazne, s težavo zapolnijo kandidatne liste, kaj šele, da bi imele lastne aktiviste in organsko povezavo z volivci po Sloveniji.

In tako je bila vpoklicana civilna družba, da zapolni praznino. Ker stranke nimajo stika z množicami, gredo namesto njih na teren aktivistične iniciative. Ker nimajo vsebine, jim program in slogane pišejo nevladniki. Ker nimajo kadra, jim sekretarska in svetovalna mesta zasedajo nekdanji aktivisti. O današnjih strankah lahko razmišljamo kot o podjetjih, katerih operacije izvajajo manjša podjetja in pa cenejša, prekarna delovna sila. Civilna družba je torej prevzela nalogo, da namesto strank znova zgradi liberalni volilni blok, ki bo lahko zagotavljal daljnoročno reprodukcijo sedanjih družbenih razmerij. Civilnodružbeni voditelji so to nalogo vzeli resno. Podprti s proračunskimi sredstvi ter domačimi in tujimi fundacijskimi skladi so svoj naravni teren delovanja – mladinske centre, kulturne ustanove, akademijo, ulice, trge, celo skvote in studio Radia Študent – spremenili v prostore volilne agitacije. In parlamentarna politika je prvič v zgodovini Slovenije zasedla vse pore levega družbenega življenja.

Strategija »Gremo volit« je sprva lahko delovala kot upravičljiv kompromis v sili, kot edina rešitev pred tiranijo janšizma, danes pa je jasno, da ne gre za enkratno izjemo, ampak za trajno in institucionalizirano kolonizacijo aktivizma. In če smo lahko ta kompromis sprva pogojno opravičevali z rezultati – to je z odstranitvijo Janše –, se mora neparlamentarna levica leto kasneje vendarle zazreti v zapuščino te strategije. Kaj je z (večinoma) neplačanim propagandnim delom za parlamentarne stranke sploh zgradila? Dobili smo milijonarja za predsednika vlade, milijonarko za predsednico republike in milijonarja za župana prestolnice. In dobili smo nekaj obrazov iz protestniških krogov, ki zdaj delajo zanje. Od kod naj bi prihajal naboj za resnične družbene spremembe? Morda bomo nekoč gledali nazaj in se tolkli po glavi, da se je naša družba v prelomnih zgodovinskih trenutkih odpovedala vsakršni zunanji in kritični poziciji do svojega političnega sistema. Danes pa očitno takšne refleksije še ne premoremo. Naša »avantgarda« trenutno nima nobene ideje družbenega napredka onkraj izvolitve še enega predstavnika kapitala.