Komentar / V slepi ulici

dr. Bogomir Kovač

2. 12. 2022  |  Mladina 48  |  Ekonomija

Evropska energetska politika se je znašla v slepi ulici. »Cenovne kapice« te dni vsevprek ponujajo nekaj zimskega pridiha. Dejansko pa takšna regulacija cen oznanja konec neoliberalne ureditve skupnega energetskega trga. EU jo je gradila domala trideset let, da bi na koncu povsem pogorela. Energetska kriza je zato veliko nevarnejša od finančne in ekonomske, celo zdravstvene in demografske krize. Zadeva osrčje evropske industrializacije in socialne države, razgalja temelje blasfemične tržne igre in konkurenčnosti. EU prav tu izgublja ekonomsko bitko z ZDA in Kitajsko, že zdavnaj se je ujela v rusko energetsko past. Nov model regulacije cen plina je zato čista političnoekonomska hipokrizija. Ni ga mogoče pametno uporabiti, še manj z njim kaj rešiti. Začasno regulirane cene plina in električne energije vodijo zgolj v novo fiskalno krizo, ogrožajo zlasti manj konkurenčne države. Reforma energetskih trgov in politik zahteva dvoje. Opustitev neoliberalne agende v EU in odgovorno ravnanje Nemčije. Oboje je za zdaj politična iluzija in to je tudi problem Golobovega vladnega paketa.

Energetska kriza se ni začela z ruskim napadom na Ukrajino, temveč veliko prej. Svoje korenine ima v tridesetletni tržni liberalizaciji energetskih trgov, zeleni agendi energetske tranzicije in problematični energetski politiki Nemčije. Zgodba je z ekonomskega vidika razmeroma preprosta. Gospodarska rast je neomejen cilj vseh vlad in držav, energetski sektor pa se v politično zapovedani zeleni tranziciji dejansko krči. Namesto da bi države posegle po dolgoročnih energetskih aranžmajih, je prevladala kratkoročna tržna logika energetskih borznih cen. Če želimo opustiti sedanjo paradigmo ogljikovodikov, moramo imeti drugačno oskrbo z energijo, nove modele potrošnje, predvsem pa potrebujemo revolucijo na področju shranjevanja in pretvarjanja energije. Radikalno razogljičenje energetike je torej za zdaj tehnična utopija, ekonomsko pa se to razkriva v zlomu energetskih trgov in izjemnem skoku energetskih cen.

Dosedanje rešitve za omilitev energetske krize so si povsod podobne. Vlade določajo najvišje možne cene, znižujejo dajatve in pristojbine, povečujejo pa selektivno pomoč za gospodinjstva in podjetja. Vsi govore o enkratnih politikah in začasnih ukrepih, dejansko so težave širše in globlje. OECD je že leta 1995 priporočal deregulacijo energetskih trgov zaradi večje konkurenčnosti in poslovne učinkovitosti. Toda energija je klasičen primer javne dobrine, zato so tržne rešitve na energetskem področju neprimerne. Neoliberalizem je tu postavil klasično kombinacijo tržnih institucij in političnega (tudi cenovnega) intervencionizma. Nastala je svojevrstna kombinacija tržnih institucij ter prikritega cenovnega in poslovnega intervencionizma. Na eni strani so odvezali ceno plina od cen nafte, hkrati pa so zavezali model cen električne energije s cenami plina. Liberalizacija energetskih trgov je dejansko politična prevara. Namesto državnih energetskih konglomeratov in cenovne regulacije prinaša prevlado zasebnih energetskih in finančnih podjetij. Energija je namesto javne dobrine postala špekulativno tržno blago. Neoliberalnemu čudaštvu ni videti konca.

Ta energetska kriza je še en dokaz, da zasebni trgi v krizah odpovedo in težave spet rešujejo države. Toda sistemske težave se s tem zgolj povečujejo. Imamo tržni sistem in cenovno liberalizacijo na eni ter stopnjevanje državnega intervencionizma na drugi strani. Ko ta iz prikritega sistema cen postane povsem odkrita politična cena, je blasfemičnosti konec. Toda nihaj iz špekulativnih borznih tržnih cen v administrativne zamrznitve ne rešuje ničesar. Nižje administrativne cene kratkoročno rešujejo stiske gospodinjstev in podjetij, dolgoročno pa brez korenitih sistemskih reform povzročajo pomanjkanje energentov in problematično potrošnjo. Začasno s tem znižujemo inflacijo, toda za ceno višjih fiskalnih stroškov. Visoko »cenovno kapico« zagovarjajo fiskalno zdrave in izvozno močne države, nižjo pa konkurenčno manj razvite članice. Želeno nižjo referenčno ceno bi EU dosegla, če bi lahko zagotovila fiskalno izravnavo med članicami. Toda EU ni fiskalna unija in fiskalno močne države si tega prelivanja preprosto ne želijo. Hkrati pa nobena administrativna cena ne more zaustaviti odvodnih poti ruske nafte in plina, še manj zaustaviti ukrajinsko vojno in uničiti Putinovo Rusijo. Vojne so se tod stoletja odločale pozimi in tudi tokrat ni drugače. EU in ZDA lahko Ukrajino oskrbujejo z orožjem, ne pa tudi s potrebno energijo. Energetsko vojno je Rusija, če nam je prav ali ne, žal že dobila.

Energetsko krizo torej lahko rešijo zgolj naraščajoča ponudba, nižja potrošnja in institucionalna reforma energetskih trgov. Danes vlade poskušajo limitirati cene fosilnih energentov, da bi ohranile trge in obranile porabnike. Če limitiramo cene, potem moramo imeti netržne mehanizme za (re) alokacijo energentov. Če subvencioniramo energetske odjemalce, potem morajo obstajati zahteve glede njihove racionalne porabe energije. Če bogatejše članice EU lahko plačajo višjo ceno, potem moramo imeti izravnalne fiskalne sheme (energijski sklad) za manj razvite. Če kratkoročno kompenziramo višje cene energije, potem ne smemo opustiti dolgoročnih naložb v razogljičenje. Še tako prilagodljiva politika energetskih cen v EU je brez teh rešitev strel v prazno.

Slovenski reševalni paket je tu zgolj selektivna kombinacija evropskega nabora ukrepov. Vladni paket ponuja za zdaj diferenciran pristop glede na ključne industrijske porabnike, pa tudi več dogovarjanja in sodelovanja kriznih deležnikov. Kje bodo znotraj tega obtičala manjša podjetja, kje meddržavni sporazumi, druga energetska obligacijska razmerja, ki smo jih zaradi Rusov poteptali na ravni EU in članic, ostaja odprto. Žal nobena politika cen ne more rešiti oskrbe z energijo. Lahko pa nam nastavi ogledalo. In podobe v njem niso najbolj obetavne.