Komentar / Mračna vzgoja

Heni Erceg

2. 12. 2022  |  Mladina 48  |  Hrvaška

Spet so lazili po pokopališčih in v političnopropagandne namene razprodajali žalostne spomine, spet je žrtvoslovno razpoloženo ljudstvo plesalo, kot je godel lastnik prodajalne teh spominov, spet so nas poučevali, kdo je napadalec in kdo žrtev. Od takrat, ko so se dogajali vojni zločini, je minilo 31 let. To je čas, v katerem bi vsakemu kolikor toliko civiliziranemu narodu že prodrlo do zacementirane zavesti, da bi bilo dobro mrtve prepustiti spokoju njihovih grobov. Toda ne, ne gre brez tega nenehnega, tudi letos ponovljenega zlorabljanja žrtev iz Vukovarja, mesta, ki so ga takrat uničile, pogubile enote JLA in srbske sile. Kajti če tega ne bi bilo, če ne bi bilo vztrajnega pogrevanja sovraštva do vsakega Srba, četudi je bil med vojno še otrok, bi morda vendarle prišel čas, ko bi modeli, kakršen je župan tega mesta, dočakali politično smrt. Ta prostaški desničar je sposoben politične točke pridobivati samo z nenehnim blebetanjem, da so Srbi sovražniki, sočasno pa mesto, ki ga vodi, pospešeno umira, navkljub vsemu denarju, ki se že leta steka vanj. Odhajajo oboji, Hrvati in Srbi, teh drugih po popisu prebivalstva ni več niti toliko, da bi lahko uveljavljali pravico do javne rabe cirilice.

Pravico, ki se zakonu navkljub ni spoštovala, ampak so bile plošče s ciriličnimi napisi uničene takoj, ko so jih pritrdili. Zdaj, ko tamkajšnji »rodoljubi« ne morejo več režati na cirilične napise, so morali najti kaj drugega, s čimer bi preostali svet onstran svojega ozkega obzorja prepričali, da srbski napadalec ne počiva, čeprav, kot smo rekli, je Srbe v Vukovarju mogoče prešteti na prste ene roke. Tako je prvi mož tega mesta pred kratkim zagrozil, da bo prihodnje leto predsedniku srbske stranke in koalicijskemu partnerju vladajoče HDZ prepovedal – pazite, prepovedal! –, da tako kot vsako leto na dan padca Vukovarja v Donavo vrže venec za vse žrtve vojne. Ker seveda pobitih srbskih civilistov nihče ne sme uvrščati med žrtve, saj niso nič drugačni od vojnega zločinca Ratka Mladića, v Haagu obsojenega na milijon let zaporne kazni.

Med drugim tudi zaradi pokola v vasi Škabrnja v Dalmatinski zagori. Enaintrideset let, hej, več kot tri desetletja je minilo od grozljivega zločina Mladićevih hord v tej vasi, pa vendar to ni dovolj, da bi se ne le potomci pobitih Hrvatov, ampak tudi poklicni »rodoljubi« vsaj v imenu rožnega venca, katerega jagode prebirajo, dostojno vedli do predstavnikov Srbov, ki prihajajo na tamkajšnje pokopališče protokolarno počastit spomin na pobite hrvaške civiliste. Letos so to nalogo zaupali podpredsednici vlade, članici SDSS, Srbkinji, med polaganjem venca pa so ji nekateri navzoči – ti se spominjajo in ne oproščajo, ker so jim v teh desetletjih s političnim prepričevanjem, da so vsi hrvaški Srbi prikriti zločinci, uspešno oprali možgane – nenadoma obrnili hrbet.

Anja Šimpraga je bila v času pokola v Škabrnji stara pet let, kako leto pozneje so njene otroške oči opazovale nepregledno kolono hrvaških Srbov, ki so po akciji Nevihta zapuščali državo. Srbija jih ni nikoli vzela za svoje, Hrvaška pa je naredila vse, da bi jim vrnitev otežila ali onemogočila. Tako je popis prebivalstva pokazal občutno zmanjšanje števila Srbov, to je skoraj tolikšno, da bi zadostovalo za dokončno uresničitev zgodovinskih sanj o njihovem zgolj simboličnem deležu v prečiščeni hrvaški narodni biti.

Surovo resnico lepo ponazarja fotografija, na kateri je – v skupini odraslih, ki so srbski predstavnici prezirljivo obrnili hrbet in ji s tem razločno pokazali, da je zanje tudi ona »napadalec« – nekdo, ki nanjo nikakor, po nobeni vsaj trohico moralni zakonitosti ne sodi. To je otrok! Čisto majhen otrok, ki so mu starši, sami vrstniki Anje Šimpraga, morali pojasniti, zakaj ne sme gledati, kako teta polaga venec. Kaj so mu rekli? Da je to čarovnica, ki ga bo pohrustala, če bo gledal, kaj počne? Ali so mu predstavili svojo enoplastno, nevarno »resnico«, da je teta, ki se sklanja nad spomenik, postavljen v spomin na njegovega deda ali pradeda, v resnici dedova ali pradedova morilka? Naj so ljubi starši rekli eno ali drugo, so pognali spiralo zla, otroka so poučili, kdo je žrtev in kdo napadalec, čeprav je bil ta »napadalec« še včeraj prav takšno dekletce in prav takšna nedolžna žrtev nesmiselnosti katerekoli vojne. Otroka so zlorabili, ko so mu pojasnili, da so tudi mali Srbi, njegovi vrstniki, smrtni sovražniki, ki jim ne sme zaupati, kaj šele, da bi se spoprijateljil z njimi.

Kakorkoli, delovali so pedagoško in zaščitniško, z zglednim praktičnim naukom, ni jim prišlo na misel, da bi otroka pustili doma, medtem ko so se sami prelevili v priročni instrument v rokah elit, ki živijo od morišč iz daljne preteklosti in vselej na novo porojenega etničnega sovraštva.

Toda predstavljajmo si, samo predstavljajmo, da ta otročič ves droban stoji ob mladi Anji Šimpraga v tem mučnem prizoru pred grobnico, zaradi česar bi se tudi ona sama, prav tako prestrašena, počutila bolje. Da, predstavljajmo si nemogoče. Predstavljajmo si, da je Vukovar ali Škabrnja angleško mestece Coventry, kraj, ki je doživel najbolj uničujoč nemški napad, ko se je novembra 1940 nadenj zgrnilo več kot 500 bombnikov in so bombe v enem samem dnevu ubile skoraj 600 ljudi in uničile 60 tisoč hiš. Toda meščani Coventryja niso hoteli živeti kot žrtve, zato se redno udeležujejo žalne slovesnosti v spomin na žrtve iz Dresdna, ki so ga z zemljo zravnale zavezniške bombe. Ne le to, tamkajšnji stolnici so celo podarili zlati križ; vse v želji po spravi med narodoma. Žrtvijo in napadalcem.