Komentar / Šport?

dr. Bogomir Kovač

9. 12. 2022  |  Mladina 49  |  Ekonomija

Svetovno prvenstvo v nogometu 2022 v Katarju bo ostal zapisan v športni zgodovini Fife kot eden najbolj protislovnih športnih dogodkov. Nogomet je nedvomno najbolj razširjen in priljubljen svetovni šport, nogometna svetovna prvenstva običajno zasenčijo tudi olimpijske igre. Politični zapleti z izbiro Rusije 2018 in Katarja 2022 so zadnje desetletje naplavili številne korupcijske škandale. Nogomet je že zdavnaj postal politično športno orodje, ki ga poganja moč kapitala. Očitno je oboje v Katarju doseglo neprimerljiv vrhunec. To je nedvomno z naskokom najdražje in najbolj čudaško svetovno prvenstvo vseh časov. Katar je v vseh pogledih izjemen in hkrati nadvse poseben prireditelj nogometnega prvenstva. Fifa je z njim dosegla nov mejnik svoje športne in kapitalske izprijenosti. Katar pa je z nogometom želel pridobiti vpliv in veljavo. Nogomet je tukaj zgolj most med želenimi političnimi cilji in domala neomejenimi ekonomskimi možnostmi. Dokaz več, kako kapital že desetletja brezkompromisno obvladuje politične in športne spektakle.

Težko bi našli boljše primerjave. Pred desetimi leti se je hladna vojna med ZDA in Rusijo spočela prav na področju športa, od zimske olimpijade do nogometnega prvenstva. Dvome o izbiri Rusije (2018) in še bolj Katarja (2022) so najprej izrekli v ZDA, vodstvu Fife so očitali korupcijo, v politični škandal je bila 2010 od samega začetka vpletena tudi Francija s Sarkozyjem in Platinijem (Uefa). Sepp Blatter, vplivni predsednik Fife, je kasneje odstopil, sledila je vrsta aretacij in odstopov vodilnih funkcionarjev, toda dejansko se ni veliko spremenilo. Blatter je nogomet že zdavnaj spremenil v ogromen mednarodni posel. Fifa je postala najvplivnejša športna korporacija na svetu.

Nogomet je kot igra dosegel neverjetno popularnost kot šport revnih, žogo lahko brca kdorkoli kjerkoli. Hkrati pa je nogometni trg dosegel največjo stopnjo komercializacije in kapitalizacije med vsemi športi.

Nikjer niso zaslužki klubov in igralcev večji in višji kot v nogometu. V navzkrižju široke legitimnosti te športne igre in visokega biznisa je preplet športa, politike in kapitala logičen in hkrati usoden. Poslovni model Fife je švicarsko preprost. Prihodke prinašajo sponzorske pogodbe in televizijske pravice, iskanje bogatih in vplivnih prirediteljev, dobiček pa se steka prek davčnih odvodov in oaz. Fifa je zgolj centralizirala odločanje in prerazdelitev bogastva. Deluje kot nekakšen nogometni Vatikan, oddvojeno in posvečeno, bogato in izprijeno.

Katar je postal vrhunski dokaz tega pristopa. Poglejmo zgolj tri. Katar je z naskokom najmanjša država gostiteljica, brez pravega športnega zaledja, nogomet je v teh krajih popolna eksotika. Država šteje nekaj manj kot tri milijone prebivalcev, zgolj desetina je privilegiranih domačinov, vse drugo so delavski migranti od drugod. Za prve je nogomet odvečen šport, za druge pa v delavskih slumih na obrobju Dohe ni nobenih možnosti, da bi ga lahko igrali. Torej argument popularizacije nogometa v tem delu sveta deluje kot groteskni absurd.

Drugo v nebo vpijoče dejstvo tega prvenstva so njegovi stroški. Rusija je leta 2018 vložila v prvenstvo 14 milijard USD, Katar nepredstavljivih 250, največ v zgodovini kateregakoli športnega dogodka. Večino, slabih 100 milijard, znašajo investicije v infrastrukturo, 70 milijard so porabili za razvoj naftnih in plinskih postrojenj, 53 milijard za gradbene objekte, hotele in stadione, 20 za elektrarne in pridobivanje vode … Od leta 2010 povprečno 20 milijard na leto, desetino katarskega BDP, veliko za nizko absorpcijsko ekonomijo države. Merljiva ekonomika prvenstva je tukaj nepomembna, šteje edino njen politični kapital. Tako akutno neravnotežje med stroški in koristmi je mogoče zgolj v avtokratskih političnih režimih.

Očitno je vodilna fevdalna dinastija Al Thani nogometno prvenstvo in športno diplomacijo izbrala kot ključni projekt razvojnega preboja in politične deblokade države. Investicijski cikel je torej del nacionalne razvojne vizije 2030, hkrati pa način doseganja zunanjepolitičnih ciljev. Katar že desetletja gradi geostrateški politični vpliv, posega na številna vplivna področja in poskuša politično konkurirati Savdski Arabiji (SA) in Emiratom (ZAE). Spor se je leta 2017 tako zaostril, da je pripeljal do popolne arabske blokade Katarja. Šele leta 2021, leto pred začetkom prvenstva, so delno zgladili spore in ukinili embargo države. Energetska kriza je Katar spet povzdignila med zmagovalce, izjemne zaloge plina so ga tesneje kot kdaj prej povezale s Kitajsko, predvsem pa z EU. In tu je doma Fifa, evropske reprezentance pa prevladujejo tudi na prvenstvu 2022. Krog interesnih skupin in kapitala je tako sklenjen.

Katar je dve desetletji skrbno načrtoval veliki razvojni met, izbral je nogomet in Fifo. Tu je najlažje uveljavil moč svojega kapitala in izkoristil politično hipokrizijo Zahoda. Igra s položajem tujih delavcev, človekovimi in političnimi pravicami, od žensk do LGBT, je tod problem, toda tudi EU zanje ni imuna. Doha bo od leta 2022 nedvomno bolj konkurenčna Dubaju, Katar postaja globalna ekonomska destinacija. Še pred stotimi leti je bil majhna ribiška enklava, danes pa je pomemben regionalni akter. Katar s politiko pragmatičnega multilaterizma sledi Turčiji, z nekaj drznimi potezami pa je celo ZDA prisilil v veliko bolj uravnoteženo obravnavo arabskega sveta. Fifa mu je prinesla legitimnost, ZDA zaradi posredovanja s talibani v Afganistanu prepotreben mir.

Moč države je sorazmerna s sposobnostjo uveljavljanja in uresničevanja načrtovanih ciljev. In v tem so Katarci nedvomno uspeli. V svoji ambiciozni in protislovni geostrateški drži je Katar podoben Titovi Jugoslaviji. Zato je na Balkanu tako priljubljen in tudi uspešen. Mehka moč je tod podobna ljubezni, lažje jo je doživeti kot izmeriti.