Komentar / Pred bitko

dr. Bogomir Kovač

16. 12. 2022  |  Mladina 50  |  Ekonomija

Bolj ali manj odkrita trgovinska vojna med EU in ZDA traja že nekaj let in postaja vse bolj dramatična. Na eni strani gre za dve največji igralki in zaveznici svetovne trgovine zadnjih osemdeset let, hkrati pa za vedno večji nasprotnici. Svetovna trgovina naj bi zagotavljala miroljubno koeksistenco držav, toda njena asimetrija povzroča tudi vojne. EU razume ZDA kot vsestransko zaveznico, ZDA pa imajo EU bolj za sledilko svojih geostrateških interesov. V ameriški globalni igri je EU uporabna za politični boj proti Rusiji in za ekonomski spopad s Kitajsko. Ukrajinska vojna je razgalila te ameriške namere in razkrila nemoč EU. Trgovinska fronta pomeni uvod v širše politično-ekonomske bitke, ki jih pletejo ZDA. Bidnov pristop je navidezno manj brutalen od Trumpovega, toda za EU veliko nevarnejši. V prihodnjem spopadu med ZDA in Kitajsko ne gre za izbiro prave strani, temveč za avtonomno »tretjo pot«. Nekdanja politična zmota evropske levice je jutri edina ekonomska rešitev za EU.

Trgovinska menjava med ZDA in EU je lani merila 1200 milijard, posredno zaposluje 16 milijonov ljudi, medsebojne investicije presegajo 2200 milijard evrov. To je še vedno osrednja arterija mednarodne trgovine in globalnega gospodarstva. ZDA so avgusta 2022 potrdile zakon o omejevanju inflacije (IRA). Ime zakona zavaja, gre za 369 milijard dolarjev vreden program subvencij in davčnih olajšav za zeleno transformacijo ameriškega gospodarstva. Dejansko ZDA s tem zakonom želijo zaščititi domačo industrijo pred tujo konkurenco in spodbuditi gospodarsko rast. IRA prinaša, na primer, 7500 dolarjev subvencije za nakup domačega električnega avtomobila. Bruseljska administracija, pa tudi vodilne države EU so takšno subvencioniranje ameriških podjetij razumele kot izkrivljanje mednarodne konkurence glede na globalna trgovinska pravila WTO. To lahko povzroča selitev proizvodnje iz EU v ZDA, slabitev evropske konkurenčnosti, razpad poslovnih verig …

ZDA so očitno postavile v ospredje ameriške poslovne interese na račun drugih.

V zadnjih treh mesecih je evropska komisija aktivirala vso svojo ekonomsko diplomatsko mašinerijo. Komisarka za konkurenco Verstagrova svari pred nekonkurenčnimi postopki, Dombroskis poskuša doseči kompromis v okviru skupnega sveta za trgovino in tehnologijo (TTC), von der Leynova opozarja na možne posledice evropskih protiukrepov. Biden je Macrona v Washingtonu prepričeval, da IRA kvečjemu zbližuje ZDA in EU okoli skupnih interesov, njuni pravi konkurenti so v skupini BRICS s Kitajsko na čelu. Zaščita ameriških poslovnih interesov je zato zgolj izravnava dosedanjih asimetrij v mednarodni trgovini, blažitev ameriškega trgovinskega primanjkljaja. Toda ali naj podobno ravna tudi EU, naj spodbudi protekcionistično tekmovanje zelenih subvencij, različnih carin …? Zeleni program je v EU strateška razvojna usmeritev, IRA je v ZDA zakon. Razlika je očitna. ZDA so preprosto zacementirale svoj protekcionizem, od EU pa pričakujejo poslovno prilagajanje. Ameriški pristop je brezkompromisen, odgovor EU pa šibak in zmeden.

EU pestijo hitra deindustrializacija in kriza socialne države, dolgoročna stagnacija in sedaj tudi energetski kolaps. Makroekonomska in industrijska politika ZDA je veliko bolj konsistentna od evropske. EU ni politična unija s centralizirano agendo ekonomskih in razvojnih politik, hkrati pa je veliko bolj podprta z neoliberalno obrambo notranjega trga. Bruseljska administracija vsako državno pomoč sproti preverja in dovoljuje, njen ekonomski intervencionizem je pomemben vzvod koncentracije moči. Nepravična konkurenca in tržne distorzije z vidika subvencij in carin so torej sprejemljive in dovoljene na mednarodni ravni kot izravnalni ukrepi, ne pa tudi navznoter EU. Toda če bo prišlo do protekcionizma in protiukrepov (nekakšne evropske IRA) navzven, lahko pride do tega tudi navznoter, med članicami EU. Ekonomski protekcionizem pa z vidika ohlapne politične zveze EU vodi v njen postopni razpad. Zdi se, da je interes ZDA vzdrževati EU prav na tem robu.

Sedanji trgovinski spor ni nekaj novega. Leta 2006 so se ZDA in EU prek Svetovne trgovinske organizacije (WTO) zapletle v spor glede subvencioniranja obeh letalskih gigantov Airbusa in Boeinga, ki še danes ni povsem rešen. Transatlantsko sporazumevanje o trgovinskem in investicijskem partnerstvu (TTIP), spočet leta 2013, so formalno opustili leta 2019. Trumpova administracija je leta 2017 zaostrila trgovinske pogoje na področju jeklarske industrije, aluminija … Na srečo so vsi ti trki doslej prizadeli zgolj dva odstotka medsebojne trgovine, toda problemi se kopičijo in skrbi glede trgovinske vojne med ZDA in EU naraščajo. Zgodovinska lekcija iz tridesetih let 20. stoletja je zgovorna. Tedaj so ZDA v okviru Smoot-Hawleyjevega zakona s carinami poskušali rešiti ameriško gospodarstvo pred ekonomsko krizo. Zakon je zajel več kot 20.000 proizvodov, trgovinska vojna je tedaj prepolovila svetovno trgovino, poglobila veliko depresijo in spodbudila drugo svetovno vojno. Ekonomska logika je torej jasna, politične posledice pa tudi.

Možnost vedno bolj odkrite ekonomske vojne med ZDA in EU je torej realnost. IRA ni projekt boja proti inflaciji, temveč slabitve ameriške konkurence. EU znotraj WTO spora z ZDA ne more dobiti. Američani so pravi zmagovalci evropske energetske krize. EU mora ubrati svojo ekonomsko pot, namesto da servilno sledi ameriški politični hegemoniji. Glede tega je EU vedno bolj razdeljena. Nekatere članice izrazito podpirajo ZDA, druge so bolj naklonjene neodvisni politiki EU. Bruselj je bolj proameriški, Francija in Nemčija pa se želita izogniti ameriški pasti. Kitajska bo ogelni kamen teh sprememb. Stari Kissinger ima prav. Nevarno je biti sovražnik ZDA, toda prijateljstvo je lahko usodno. EU mora stopiti izpod ameriškega dežnika dvornih spletk. To je hamletovska dilema EU.