Komentar / Prepoved spominjanja

Heni Erceg

16. 12. 2022  |  Mladina 50  |  Hrvaška

Ko je umrl oče, sem iz stanovanja staršev odnesla knjige, vse od Trockega do Đilasa, pa materine ročno vezene prte in okrasne prtičke, očetove spomenice za te in one zasluge, vojne in povoje, pa očetovo in materino fotografijo, natisnjeno na tiralici, ki so jo za njima leta 1942 razpisali italijanski fašisti na zasedenem Visu, potem pa so ju tudi ujeli in obsodili na smrt, a sta pobegnila … No, to je seveda že druga zgodba. Vzela sem, priznam, tudi malo svileno zastavo, jugoslovansko, z zvezdo, ki jo je oče, kot je bilo zakonsko predpisano, obesil na krmo, kadar sta se z materjo odpravila na krajši izlet s čolnom. Še danes jo hranim, zložena leži v enem od predalov z drugimi svetinjami nekega časa, neke države, ki so jo naši starši ustvarjali s tolikšnim zanosom, mi pa smo v njej rasli, odkrivali njene slabosti in prednosti in jo nazadnje uničili, toda tudi to je že druga zgodba.

Priznati moram, da sicer nisem ljubiteljica zastav, prepričana sem, da so, še posebej na tem našem balkanskem prostoru, vedno predvsem izraz prepotentnega nacionalizma, veliko manj pa resničnega domoljubja. Vsak ničvrednež se lahko zavije v zastavo in se potem dere različne sovražne svinjarije. Vanjo se radi »oblačijo« vsi, od nogometnih navijačev do cerkvenjakov in politikov, vsaka priložnost je dobra, da se ta kos blaga z različnimi oznakami uporabi za merilo trenutnega nacionalizma. Zato imam kot izraz domoljubja in samosvojosti raje vrvi za perilo, razpete nad ulico, na katerih se sušijo majice in spodnjice – slikovito podobo tradicije sredozemskih držav.

Tudi z izkušnjami z zastavami in himnami se ne morem ravno pohvaliti; enkrat leta 1991 sem sredi srbske vstaje v Kninu srbsko s tistimi zlatimi čudesi na sredini uporabila za precej nečastno in nevarno dejanje, drugič isto leto se na nekem atavističnem zborovanju HDZ nisem dovolj vzravnala, ko je zadonela hrvaška himna, zastave pa so zastrle nebo, zato me je neki spoštovani kolega, še danes pomembna medijska osebnost, prijavil pristojnim, toda tudi to je že neka druga zgodba.

Vsi ti nepovezani spomini so spet priplavali na plan zaradi zastave z rdečo zvezdo, ki jo je na dan republike, na rojstni dan nekdanje Jugoslavije, v enem od hrvaških mest na hiši izobesil Velimir M. No, »prizadeti« sosedje so ga nemudoma prijavili, kot da je, bog obvaruj, izobesil kako četniško ali ustaško zastavo, policisti so bili v hipu pri njem, odvzeli so mu jo in ga kazensko ovadili. Sledil je obtožni predlog, ker je s to zastavo menda »žalil moralna čustva državljanov«. V zagovor zaradi strahotnega greha, ki ga ima na vesti, pravi, da s tem ni nikomur želel ničesar sporočiti, ampak je to naredil iz spoštovanja do države, v kateri se je rodil in je v njej odrasel, »ki je iz mene naredila človeka, kakršen sem … Spoštujem to državo, kakršnakoli je že bila, nekateri z njo niso bili zadovoljni, sam sem bil.«

Resni »kršitelj« zakona Velimir M. je star 47 let in je lepo povzel bistvo pravilne rabe kosov blaga v današnji Hrvaški: »Že 20 let prenašam ustaške simbole in izobešanje ustaških zastav, in če mene ne motijo njihove zastave, njih ne bi smela motiti moja. Tudi drugo leto jo bom izobesil.«

Policija ni pojasnila, zakaj mu je odvzela zasebno lastnino, niti, po katerem členu katerega zakona naj bi bil kaznovan, obtožni predlog je bil vložen, sodstvo opozorjeno, čeprav gre za simbolno dejanje na zasebnem zemljišču, ki ga varuje pravica do svobode govora. »Celo če je človek s tem izrazil ljubezen do nekdanje države, nostalgijo po njej ali spomin nanjo, čeprav to morda komu ni všeč, ne gre za protipravno ravnanje, ki bi ga bilo treba kaznovati,« meni ugledna odvetnica. Poleg tega jugoslovanske zastave – drugače od ustaških simbolov – ni na seznamu prepovedanih simbolov, se pa razume, da izobešanje zastave nek danje usta -ške države ali fašistični pozdrav »Za dom spremni« ne žalita mor alnih čustev nikogar od nas. Prav nasprotno! Hkrati izobešanje zastave že davno preminule države velja za resno protidržavno dejanje, pred kakšnim letom pa je bil zaradi kršenja zakona o grbu, zastavi, himni in (pozor!) lenti predsednika RH kaznovan celo človek, ki je streho novega svinjaka okrasil z zastavo Socialistične republike Hrvaške. Nič ni pomagalo pojasnilo, da je običaj, da se na novo streho, pa čeprav prekriva svinjak, obesi zastava, in da je bila ta edina, ki jo je našel na podstrešju.

Toda humoreske s tem še ni konec – Velimir M. je bil obsojen po starem jugoslovanskem zakonu iz leta 1977, iz časa verbalnega delikta, ko je bilo zaradi strahu pred zunanjim sovražnikom prepovedano in kaznivo izobešati zastave drugih držav brez odobritve državnih organov ali zveze komunistov. Danes inflacija zastav priča o inflaciji desničarskih, konservativnih prepričanj, tako na hiši moje sosede na Šolti, sicer državne uslužbenke, že leta poleg hrvaške zastave plapola tudi vatikanska. In kaj naj v zvezi s tem naredimo mi, prekleti ateisti? Naj se čutimo moralno prizadeti? Kot tisti talibi v Katarju, ki jih žali mavrična zastava in so sklenili, da je celo nošenje trakov v barvah skupnosti LGBT nogometašem prepovedano. Ti pa so se, pičkice, mirno uklonili. Že dobro, že dobro, tudi to je neka druga zgodba, čeprav vse govorijo o lažni morali, razčlovečenih vrednotah, še posebej v verskih državah, kakršna je tudi Hrvaška. Demokratično nepopolna, polavtokratska, prežeta s strahom. Posebej pred državo, ki je že 32 let ni več. Toda kako pokončati spomine?